Zadnji dan na Lanzarotu

Še ena nočna iz marine...

Danes je zadnji dan na Lanzarotu. Izkoristil sem ga še za en sprehod, posnel še nekaj fotk, zdaj pišem – verjetno – zadnje poročilo s te strani Atlantika. V tem tednu sem dodobra spoznal otok in menim, da je vreden obiska. Zanimiva vulkanska zgodovina, razgibana površina, vse naokrog ugasli vulkani in veliko z njimi povezanih zanimivosti, ki jih dobro prodajajo turistom. Pa vendar so cene, zlasti v marinah in v restavracijah, precej nižje kot pri nas ali pa na hrvaški obali. Je pa res, da tu živijo od turizma celo leto. In tega, da živijo od turizma se presneto dobro zavedajo, zato naredijo vse, da gostu ustrežejo in da se bo ta spet vrnil. Prijetno me je presenetila urejenost otoka, s pokrajino usklajena arhitektura in čisto okolje. Problem nastane, ko potrebuješ nekaj, česar povprečni turist niti pod razno ne bi iskal. Včeraj sem iskal malo večje škarje, s katerimi bomo rezali prazne plastenke, da ne bodo zavzele preveč prostora. V supermarketu jih ni, ko sem spraševal enega Španca v izposojevalnici avtomobilov, me je hotel poslati v 15 km oddaljeno Yaizo, verjetno zato, da bi pri njemu najel avto. No, potem sem jih našel v Playi Blanca, tam kjer sem kupil ponev, zajemalko itd.

Castillo de las Coloradas

Danes sem si še malo ogledal okolico marine. Zanimiv je predvsem stolp Castillo de las Coloradas na Punti del Aquila ob marini. Opazovalnica je bila zgrajena med 1741 in 1744, torej kmalu po tem, ko so vulkanski izbruhi popolnoma spremenili južni del otoka. Z zvonjenjem so opozarjali prebivalce pred prihodom piratov. 

Tudi hotel Vulcano je vreden ogleda zaradi svoje arhitektonske zasnove in lepo in zanimivo urejene notranjosti. Glavni vhod v hotel je skozi prostor, ki je nekakšna cerkvena ladja brez oltarja.

Hotel Vulcano

Jutri že navsezgodaj izplujemo proti Las Palmasu, pričakujemo, da bomo tam okrog osmih zvečer, v soboto pa bomo verjetno že nadaljevali, saj bo zgleda, ugoden veter in to velja izkoristiti. Potem pa verjetno kakih 20 dni neprestanega jadranja. Upam, da bomo čimprej ujeli pasatne vetrove, ki nas bodo popeljali na ono stran.

Še nekaj o jadrnici. Bavaria 46 ni posebej opremljena za to pot, mi pa seveda tudi ne tekmujemo. Jadrnica ima seveda vso potrebno varnostno opremo, poleg glavnega jadra in dveh prednjih jader pa ima le še viharno jadro in gennaker. Avtopilot je navaden, hidravlični, in predvsem zaradi njega bo potrebno od časa do časa pognati motor, da bomo preskrbljeni z energijo. Če bomo pa ob tem še malo vklopili hladilnik, tudi ne bo nič narobe. Kapitan je predvidel šesturne straže, a tako, da se na tri ure en stražar zamenja in naslednji nastopi šesturno stražo. Prednost takega načina je, da imamo med dvema stražama 9 ur časa, da se naspimo, pa še kaj postorimo. Straže pa ne bodo monotone, saj se člani menjajo. Enkrat na dan bo skupno kosilo, ostalo si pripravimo sami - malico, čaj, kavo - takrat ko nam to najbolj ustreza. 

Vhod v Hotel Vulcano

Naš cilj na oni strani je karibski otok Saint Lucia, nato pa nameravamo še malo sem ter tja  po Karibih. 19 decembra prileti na Martinique nov del posadke, ki bo še kak mesec ostala na Karibih, jaz pa se s St.Lucie vračam 21., doma pa bom 22. decembra.

 Tisti, ki moj blog redno spremljate, si lahko zdaj nekoliko odpočijete, tam po Miklavžu pa le od časa do časa poglejte, če se na blogu že kaj dogaja. Če se ne bo, pač nismo ujeli najugodnejšega vetra in bo potrebno še malo potrpljenja...

Pogled s Punte del Aquilla proti marini in Playi Blanca