V ponedeljek nam je uspelo združiti koristno s prijetnim. Dopoldan smo v Arrecifu nabivili vse, kar je bilo še potrebne opreme, potem pa smo se odpeljali na sever otoka, kjer smo obiskali tri največje znamenitosti.
Takole gre: ognjeniške aktivnosti na severu otoka so se dogajale pred kakimi 5000 leti, precej pred tistimi na jugu. Takrat je med izbruhom vulkana Corona tekoča lava ustvarila več kot 6 km dolg podzemeljski predor, ki se končuje na morski obali. Ta predor je že pred štiristo leti služil prebivalcem Lanzarota, da so se v njem skrivali pred pirati, ki so prihajali z afriške obale. Danes je del tega predora na ogled turistom, pa tako zopet služi prebivalcem Lanzarota.
Prva postaja je bila Jameos del Agua (jameo je v jeziku domorodcev vdrtina v zemlji, skozi katero so dostopni še drugi deli podzemlja).
To je del predora, ki je najbliže morju in kjer se je zrušil strop ter tako omogočil dostop do njegovega nekdaj podzemnega dela. Tu pa je imel svoje prste vmes že včeraj omenjeni arhitekt Cesar Manrique, ki je tu postavil umetniški, kulturni in turistični center. Na sredini vdrtine je jezerce, kjer se je morska voda prefiltrirala
skozi kamenino, v njem pa prebivajo edinstveni albino rakci. Zaradi njih je strogo prepovedano v vodo metati kovance, ker bi jim raztopine kovin močno škodovale. Manrique me nekoliko spominja na Hundertwasserja, morda tudi Gaudija - vsaj po tem, da ne pozna vogalov. Vsi njegovi prostori so zaobljeni, nobenih ravnih ploskev, sprehajalne poti so zavite, vsi materiali so vulkanskega izvora, večkrat kombinirani z lesom in - če je potrebno - prebarvani zgolj z belo barvo. Prostor je izredno tenkočutno osvetljen, tudi glasbo, ki spremlja obiskovalce, so posebej za ta prostor pisali umetniki (imen si pač nisem zapomnil). Prostor je namenjen tudi kulturnim prireditvam, zlasti koncertom - ti morajo bit resnično doživetje. Tu je tudi izobraževalni center vulkanologov in izredno zanimiv muzej.
Kilometer stran je Cueva de los Verdes - zelena jama, v kateri pa ni nič zelenega razen vodiča v zelenem. Jama naj bi se tako imenovala po pastirju, ki je tam okrog pasel ovce in prebival v jami. Sicer pa to ni jama, ampak približno kilometer dolg del podzemnega predora, ki ga je ustvarila lava in je odprt za obiskovalce. Sprehod pod zemljo je zanimiv, saj se dobro vidijo vse formacije in oblike, ki jih jih je ustvarila tekoča lava, prevzela pa me je razsvetljava v tunelu,
saj so same žarnice očem nevidne, svetloba pa se razliva tako, da na obiskovalca napravi močan vtis...
Zadnja današnja postaja pa je bila Mirador del Rio prav na severu otoka, danes izredno lepo urejena razgledna točka. Pa smo spet pri Manriqueju. Na prostoru, kjer je nekoč stala vojaška opazovalnica, ki je nadzorovala prehod in pristajanje ladij, je španski umetnik leta 1974 postavil kavarno, razgledno teraso in prodajalno spominkov. Točka stoji na višini 475 metrov, tik nad morjem. Od tam je najlepši razgled na Lanzarote, pa tudi na sosednji otok La Graciosa.
Tako je minil današnji dan, po povratku v marino pa sem še zamenjal škoto glavnega jadra z novo, rdečo! Lepo zgleda.
 |
| Vhod v Jameos del Agua |
Prva postaja je bila Jameos del Agua (jameo je v jeziku domorodcev vdrtina v zemlji, skozi katero so dostopni še drugi deli podzemlja).
 |
| Jameos del Agua je uredil Cezar Manrique |
skozi kamenino, v njem pa prebivajo edinstveni albino rakci. Zaradi njih je strogo prepovedano v vodo metati kovance, ker bi jim raztopine kovin močno škodovale. Manrique me nekoliko spominja na Hundertwasserja, morda tudi Gaudija - vsaj po tem, da ne pozna vogalov. Vsi njegovi prostori so zaobljeni, nobenih ravnih ploskev, sprehajalne poti so zavite, vsi materiali so vulkanskega izvora, večkrat kombinirani z lesom in - če je potrebno - prebarvani zgolj z belo barvo. Prostor je izredno tenkočutno osvetljen, tudi glasbo, ki spremlja obiskovalce, so posebej za ta prostor pisali umetniki (imen si pač nisem zapomnil). Prostor je namenjen tudi kulturnim prireditvam, zlasti koncertom - ti morajo bit resnično doživetje. Tu je tudi izobraževalni center vulkanologov in izredno zanimiv muzej.
 |
| Podzemni tunel je dovršeno osvetljen |
Kilometer stran je Cueva de los Verdes - zelena jama, v kateri pa ni nič zelenega razen vodiča v zelenem. Jama naj bi se tako imenovala po pastirju, ki je tam okrog pasel ovce in prebival v jami. Sicer pa to ni jama, ampak približno kilometer dolg del podzemnega predora, ki ga je ustvarila lava in je odprt za obiskovalce. Sprehod pod zemljo je zanimiv, saj se dobro vidijo vse formacije in oblike, ki jih jih je ustvarila tekoča lava, prevzela pa me je razsvetljava v tunelu,
saj so same žarnice očem nevidne, svetloba pa se razliva tako, da na obiskovalca napravi močan vtis...
 |
| Razgledna terasa na Mirador del Rio |
Zadnja današnja postaja pa je bila Mirador del Rio prav na severu otoka, danes izredno lepo urejena razgledna točka. Pa smo spet pri Manriqueju. Na prostoru, kjer je nekoč stala vojaška opazovalnica, ki je nadzorovala prehod in pristajanje ladij, je španski umetnik leta 1974 postavil kavarno, razgledno teraso in prodajalno spominkov. Točka stoji na višini 475 metrov, tik nad morjem. Od tam je najlepši razgled na Lanzarote, pa tudi na sosednji otok La Graciosa.
 |
| Tudi restavracijo na Mirador del Rio je uredil C. Manrique |
Tako je minil današnji dan, po povratku v marino pa sem še zamenjal škoto glavnega jadra z novo, rdečo! Lepo zgleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar