Iz Cartagene do Gibraltarja

Če je v sredo dopoldan še kazalo, da bomo imeli lep veter do Almerimara, se je ta popoldan

Pri izhodi z Cartagene smo srečali pravo podmornico

skoraj umiril, tako da je večino časa pel motor, le nekoliko smo si lahko pomagali z glavnim jadrom. Proti jutru je potegnil severnik s hribov in dobri dve uri smo na jadra šli kakih 8 vozlov. Nato pa se je veter popolnoma umiril in malo pred deveto zjutraj smo v četrtek zjutraj vpluli v marino  v Almerimaru že v popolni bonaci. Marina se zajeda s tremi bazeni globoko v mesto, tako da so privezi na ulicah pred hišami, ki pa so vse skupaj več ali manj počitniško naselje. 
V španskih marinah je vstop urejen tako, da se moraš najprej ob vhodu v marino ustaviti na recepciji, kjer je treba izpolniti obrazce, popišejo vso posadko in prepišejo ladijske dokumenta. Ker se jim nikamor ne mudi, traja ta postopek lahko tudi celo uro.

Marina v Almerimaru se zajeda globoko stanovanjsko naselje

Potem moraš pa še počakati, da ti pride mornar iz marine povedat, kje se lahko na praznem pontonu privežeš. Je pa vreme lepo, brez oblačka in brez vetra, vroče pa kot pri nas sredi poletja. Marina v Almerimaru je predvsem zavetišče za jadralne popotnike, ki tam s svojimi jadrnicami prezimujejo. Ti prezimovalci so dobro organizirani, vsako dopoldne imajo svoje srečanje na VHF kanalu, kjer si izmenjajo informacije, pomagajo z nasveti, pozdravijo nove prišleke, in povejo vsak dan kako šalo. Dostop do interneta v marini sicer prodajajo po 3 EUR za 24 ur, vendar je tako počasen, da se ena stran nalaga pol ure ali pa še dlje.
Ker je supermarket v neposredni bližini marine, smo se tam oskrbeli s proviantom, ki bo zalegel do Kanarskih otokov. Tam sva se našla tudi z mojim nesojenim skiperjem Terryjem (glej: www.sailingmanca.com) ter si za večerjo privoščila odlično ribo in še boljše špansko vino, za smešno nizko ceno. Zvečer je bilo mesto izredno živahno, saj tam jemljejo Haloween zelo resno in povsod je bilo polno predvsem vampirjev in čarovnic. Je bilo pa zato petkovo jutro na praznik 1. novembra izredno mirno.
Na prošnjo in priporočilo skiperjevega prijatelja sta se v petek na barko vkrcali še dve mladi Francozinji, ki sta na poti na Kanarske otoke. To se je izplačalo, ker sta že prvi dan med vožnjo pripravili odlično kosilo za vso posadko. Kako pa se bosta obnesli med jadranjem na Kanarske otoke, pa bomo še videli. V španskih marinah smo srečali kar precej mladih ljudi, ki želijo na tak način priti predvsem na Kanarske otoke.

Takole izgleda gibraltarska skala v jutranjem soncu

V petek smo opoldne izpluli proti Gibralatarju. Že vnaprej smo vedeli, da ne bo vetra in ga res ni bilo. Nas je pa zato kmalu po sončnem zahodu obiskala razigrana jata delfinov, ki so se ob naši barki izredno zabavali. Plavali so ob njej, pod njo, najraje pa so križali pot tik pred barko pod rdečo in zeleno navigacijsko lučjo. Zelena jim je bila bolj pri srcu. Metali so se iz vode na bok, plavali hrbtno in uživali, če so udarili z repom tako, da smo bili na barki mokri. Ker ni bilo vetra in je bila vožnja mirna, smo jih lahko opazovali s premca. Ponoči so se še dvakrat vrnili, proti jutru pa izginili. Dopoldan smo pripluli do Gibraltarja. Pogled na gibraltarsko skalo je impresiven. V Gibraltarju smo natočili gorivo, ki je znatno cenejše kot drugod. V dveh gibraltarskih marinah ni bilo prostora, zato smo zapluli v špansko Alcaideso, kjer stane privez (brez elektrike in vode) 17 evrov. Balzam za tistega, ki se privezuje v hrvaških marinah

Nelsonov trg v Gibraltarju

Iz marine je le deset minut hoda do meje z Gibraltarjem. Popoldan smo odšli tja. Mesto je bilo nabito polno, ker mnogi Španci hodijo ob sobotah tja nakupovat, vendar name ni naredilo posebnega vtisa. Resda ima bogato zgodovino, a prebivalci z njo ne živijo. Ulice imajo angleška imena, na ulicah stojijo prave angleške telefonske govorilnice, celo dvonadstropne avtobuse imajo in ogromno pubov. Imajo tudi svoj gibraltarski funt, s katerim pa v Angliji ne moreš kupovati. Praktično skozi mesto je speljana letališka steza, ob pristajanju in vzletanju letal pa zaprejo avtomobilski promet preko nje, da bolj drži pa potegnejo preko ceste še verigo.
Kljub vsemu - mesto je mediteransko in v njem ne moreš postaviti Anglije.
Jutri, v nedeljo zgodaj zjutraj, bomo odpluli proti Kanarskim otokom. Za prečkanje Gibraltarske ožine je potrebno pregledati več parametrov. Predvsem je potrebno vedeti, kdaj nastopita plima oziroma oseka in kdaj je najugodnejši morski tok v ožini. Z Atlantika pa seveda ne sme pihati premočan zahodnik.  V Sredozemskem morju izhlapi približno trikrat toliko vode, kot se vanj izlije iz rek. Ostala voda priteče iz Atlantika. Gladina vode na atlantski strani 30 milj dolgega Gibraltarskega preliva je za dva do tri metre višja od gladine sredozemskega morja!

Še pogled na Gibraltar iz španske marine

Glavni tok vode zaradi razlike v slanosti teče v Sredozemsko morje pri dnu, na tokove na površini pa dodatno vpliva še menjavanje plime in oseke. Po temeljitem študiju vseh teh parametrov in vremenskih napovedi smo sklenili, da se bomo odvezali jutri ob sedmih zjutraj. 
Tu so mi na recepciji marine povedali, da sicer prodajajo internet po 8 EUR za 24 ur, a je popolnoma neuporaben in naj grem rajši v kavarno v marini, ki pa na račun internetnih zasvojencev dobro služi - najmanj kavo prodajo vsakomur, ki ga sicer v kavarno ne bi bilo.

Do Kanarskih otokov je več kot 600 morskih milj, kar pomeni 4 do 5 dni neprekinjene plovbe in seveda tudi nobenega zapisa na teh straneh. Naš cilj je najprej Lanzarote, nato pa Gran Canaria, da si ogledamo floto, ki se bo organizirano odpravila preko Atlantika v okviru ARC. Od tam pa se bom spet oglasil.
.