Iz Gibraltarja na Lanzarote

Nedelja, 3.november – Po temeljitih izračunih smo se odločili, da izplujemo iz marine v La Linei ob 7.00 zjutraj.

V nedeljo smo zapustili gibraltarsko skalo

Zbudil sem se prvi, točno ob sedmih. Budilke seveda nihče ni nastavil. Potem je bilo treba počakati še kake četrt ure, da je prišel mornar iz marine in prevzel kartico, ki smo jo imeli za odpiranje vrat na ponton in za kopalnico. Izpluli smo ob pol osmih, pa je bilo treba dodati motorju nekaj več vrtljajev, da smo potem v ožini ujeli najugodnejše tokove. Najbolj smo se bali, da bo skozi ožino potekal gost ladijski promet, a so se v približno treh urah, kolikor smo potrebovali za prehod najbolj kritičnega dela pojavile vsega tri ladje. Izgleda, da velike ladje ob nedeljah ne plujejo...

Ob pol destih smo bili že pri Tarifi, najjužnejšemu delu celinske Evrope. Od tam drvijo v Afriko ladje, ki povezujejo oba kontinenta. Na te je treba biti izredno pozoren, ker se manjšim ladjam in ladjicam baje sploh ne izognejo. Morda jih niti ne opazijo. Po treh urah in pol  motoriranja smo razvili jadra in ugasnili motor. Severozahodnik nas je potem lepo gnal ob afriški obali, v dvanajstih urah smo prevozili 78 milj.

Takale je maroška ribiška ladja podnevi - ponoči je druga zgodba

O maroških ribičih sem že nekaj slišal, tu pa smo jih doživeli v živo. Podnevi niso nevarni, ponoči pa zgledajo kot ogromna božična drevesca. Ribarijo daleč od obale, se vrtijo v krogu, naenkrat poženejo na 10 vozlov, pa se spet ustavijo, nato pričnejo voziti zelo počasi, in tako vso noč. Tudi če imajo vse predpisane luči, jih potem prekrijejo z močni žarometi, tako da ne moreš ugotoviti niti v katero smer vozijo, kaj vlečejo za seboj in kje so njihove mreže... Z enim takih smo se se srečali na približno 10 metrov – tudi to je minilo in nato je bil nov dan.

Na Atlantiku so sončni zahodi in vzhodi zelo kičasti. Če na obzorju ni oblakov, sonce potone naravnost v morje in se zjutraj, seveda na drugi strani, iz njega vzdigne. Če pa so oblaki, se ti ob zahodu obarvajo v različne barve, najlepša je škrlatna. Podobno je s sončnim vzhodom, le da so tam barve drugačne, bolj vlečejo na rumeno in oranžno. Tako je bilo vsaj v teh prvih štirih dneh in pol Atlantika.

Tole je sončni zahod...

Ponedeljek je bil dan, ko smo pretežno motorirali, a pred tem smo v prvih 24 urah pospravili 150 milj. Veter je padel na 3 do 5 vozlov, pihal pa je pretežno od severa, včasih malo bolj od vzhoda. Smer vetra je bila prava, a hitrost premajhna! Popoldan so se pokazali trije (verjetno) mladi kiti, pihnili nekaj vode in izginili, preden smo lahko segli po fotoaparatih.

Ponoči je bilo toliko vetra, da smo razpeli sprednje jadro in se s hitrostjo petih vozlov pomikali proti Kanarskim otokom. 25 milj od afriške obale smo naleteli na linijo kakih petih utripajočih boj, ki so se nam postavile povprek na razdalji – tako na oko – kake milje. Na enem koncu je utripala rdeča boja, na drugem zelena, vmes pa oranžne. Ker je to bila moja straža, sem izbral spodnji rob te linije, kjer je utripala zelena luč... Po nekaj sto metrih vožnje sem opazil, da za seboj vlečemo lepo rumeno, novo bojo. Ker smo jadrali, se v vijak ni mogla zaplesti, izgleda, da se je zataknila v kobilico. Medtem,ko sem segel po čakljo (ladijski kavelj), se je boja že snela, mi pa smo jadrali naprej, kot da se ni nič zgodilo. Le adrenalina je bilo kar precej... Verjetno so te boje

Še en vzhod...

zapisane v kakem peljarju ali pa jih maroška obalna straža omenja v svojih poročilih, a mi tega ne vemo. Druga straža je naletela na popolnoma neosvetljeno ladjo, ki pa se nam je izmaknila v zadnjem trenutku. Ta noč ni bila dolgočasna...

Ko ni lune, so zvezde izredno svetle. V primerjavi z našim nebom so sicer nekoliko premaknjene, veliki voz je naprimer postavljen na glavo, a severnica je še vedno na svojem mestu.

Takole je, ko ravno prav piha...

V torek smo podnevi lepo jadrali s kakimi 6 vozli, proti večeru pa je močneje zapihalo in potem pihalo vso noč, tudi do 35 vozlov. Z vetrom v krmo to ni problem. Proti jutru je veter nekoliko ponehal, a valovi so ostali.

Tudi valovi so tu nekaj posebnega. Najprej so bili valovi, ki prišli iz severnega Atlantika, kjer so divjala neurja. To so dolgi valovi, takole na pogled, kot razgibano dolenjsko gričevje, z globokimi dolinami med njimi. V njih se kaka manjša ladja takoj skrije. Potem so prišli nekoliko manjši valovi od severovzhoda, ki so se popolnoma neorganizirano srečevali z onimi prejšnjimi, tako da se je jadrnica brez kakršnegakoli vzorca zibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Pri slabem vetru to seveda pomeni, da se pri vsakem napačnem zibu izpraznijo jadra in posadka postane nervozna. Po grebenih teh velikih valov pa se potem preganjajo še manjši valovi, ki jih ustvari vsak močnejši sunek vetra. Živahno!

V sredo smo izmenično motorirali in jadrali, kakor je pač hotel veter.

V četrtek zjutraj smo imeli za seboj že 620 milj (od Gibraltarja), do Lanzarota pa še 60 milj. Ob pol osmih smo ugledali 25 milj pred seboj otoček Alegranza, ki je najsevernejši od Kanarskih otokov, nato jadrali ob Lanzarotu (kako se sklanja Lanzarote?) do njegovega južnega konca. Tam je ob mestecu Playa Blanca lepa in velika marina Rubicon, kjer

Marina Rubicon

smo pristali ob osmih zvečer. Tu se bomo pripravili in oskrbeli s proviantom,ki bo moral zadostovati do Karibov. V torek ali sredo, če bo vreme dovoljevalo, bomo izpluli. Poskusili se bomo ustaviti še v Las Palmasu, da bi doživeli nekoliko ARC vzdušja. A pravijo, da ob tem času za druge ladje v marini v Las Palmasu ni prostora.. Do takrat pa nameravam še kaj zapisati.

Od Ibize do Gibraltarja smo prevozili 430 milj, do Lanzarota nato še 702 milji, skupaj torej 1132 milj, seveda navtičnih.


Jadrnice imajo različna, včasih nekoliko čudna in nenavadna imena. Dandanašnji je najpogostejše ime Forsale, najde se pa tudi še kako drugo, zanimivo za objavo...