Prečenje...

Smo že na Karibih, točneje v Rodney Bay Marini na St.Lucii. Prispeli smo včeraj popoldan po 20 dneh in 2 urah jadranja od Las Palmasa, našega zadnjega stika s trdno podlago. V tem času smo prejadrali 2902 morski milji...

A pojdimo lepo po vrsti.

Takole zgleda Las Palmas s sidrišča pred marino

V petek, 15. novembra smo, kot je bilo dogovorjeno, izpluli iz marine Rubicon na Lanzarotu točno ob petih zjutraj. Komaj smo pokukali izza otoka, je že pihnil severnik, 12 do 15 vozlov, tako da smo jadrali z glavnim jadrom in pol genove (to je sprednje veliko jadro), hitrost pa je bila med 7,2 in 7,8 vozla (vozel ustreza hitrosti ene morske milje na uro). Seveda je bilo kar precej valov in pojavili so se prvi znaki morske bolezni. Karen, ena od obeh mladih Francozinj, ki sta z nami že od Almerinara, je bruhala – a tako, kot vsi začetniki v tem poslu -  seveda na napačni (zgornji) strani jadrnice, tako da je ona in z njo vsi mi, ki smo bili ta čas v kokpitu, dobila vrnjenega nekaj na hitro pojedenega zajtrka. 

Rhea čaka na start ARC regate

Okrog desete ure nas je obiskala jata delfinov, ki pa se ni pustila posneti. Še preden smo privlekli fotoaparate na svetlo, so že izginili, a so se vrnili okrog 17 ure. Ob 18.30 pa smo že vpluli v pristanišče v Las Palmasu. Odličen čas za preplutih 95 milj!

Nekoliko smo še vedno upali, da bomo le dobili prostor v marini, a nam je upe pregnal mornar na sprejemnem pomolu, ki nikakor ni imel razumevanja za naše želje. Ker se naš skiper ni pustil kar tako odgnati, je prišlo do nekaj povišanih tonov, mornar je poklical policijo, prišla sta dva mlada policista, dobro govorila angleško in se opravičila zaradi mornarja,ki mu pač popuščajo živci, ker ima zaradi ARC udeležencev ogromno dela. Umirila sta situacijo, mi pa smo odšli pred marino na sidro.

Takole smo jadrali, če je bil veter

Noč na sidru je bila nemirna, vlekel je severnik, zjutraj pa smo se vrnili v marino na črpalko in potem počasi točili gorivo. Poleg polnega tanka na jadrnici smo v 30 litrske plastične  posode natočili še dodatnih dvesto litrov (ena posoda je bila 20-litrska). Skiper je medtem odšel še pogledat zadnje vremenske prognoze in kupil še nekaj pomorskih kart. Srečali smo se tudi z Janezom, kapitanom na Rhei, ki se je intenzivno pripravljal na start ARC regate, 24 novembra. Ob 11 uri smo pričeli naše prečenje Atlantika.

Kurz proti jugu, jadramo samo z genovo, pa še to smo skrajšali, ko se je hitrost vetra povečala na 30 vozlov. Ko smo že pri vetru – imeli smo srečo, da nam celo pot ni bilo treba jadrati proti vetru. V glavnem je pihal severnik ali pa severovzhodnik ali pa nič (oziroma skoraj nič).

In tako smo jadrali in jadrali...

Sončni vzhod 25 novembra...

Kapitan je najprej želel čimprej proti zahodu – na t.im. točko 25/25, to je 25 stopinj severne širine in 25 stopinj zahodne dolžine. Je pa imel kapitan poleg te želje tudi satelitski telefon in vsake tri ali štiri dni zvezo z Nemčijo, kjer je bil v Nürnbergu štab poznavalcev, ki so imeli pregled nad vremensko situacijo na Atlantiku. Ti so ga od te namere odvrnili, mi pa smo jadrali dalje proti Kapverdskim (Zelenortskim) otokom.

Počasi smo se navajali na nov ritem – šesturna straža, nato devet prostih ur, pa znova straža in nato novih devet ur. Stražili smo v paru, menjava na vsake tri ure. Tako smo bili vsake tri ure po trije naenkrat budni, če je bilo potrebni izvesti kak manever, zamenjati jadro in podobno.

Sončni zahod 27.novembra

Časa nismo spreminjali, vse do Karibov je na barki veljal univerzalni čas (UTC). Šele, ko smo pristali, smo premaknili ure za štiri nazaj in zdaj imamo atlantski čas (pet ur za slovenskim).

Meni so bile najbolj všeč straže, ko sta se menjavala dan in noč. Sončni zahod in sončni vzhod sta vedno povezana s čudovitim prelivanjem barv. Te so najlepše po sončnem zahodu oziroma pred njegovim vzhodom. Na obzorju so največkrat oblaki, na katerih se te barve lomijo in spreminjajo. Na fotografski aparat pa jih nikakor nisem mogel ujeti take, kot sem jih videl sam.

Takole smo si pomagali, ko ni bilo dovolj vetra

Drugo, povsem različno doživetje, pa so luna in zvezde. Če ni nad nami oblakov, so zvezde izredno svetle. Od meni znanih zvezd le Severnica, ki je tu nekoliko nižje nad obzorjem, ne sveti tako, kot smo je navajeni doma. In če ne bi jasno videl Velikega voza, bi jo pravzaprav težko našel. Mali voz sem popolnoma razločno videl le enkrat. Svetloba,ki jo izžarevajo zvezde pa zbledi, ko se najavi luna, ki je bila prvi dni našega potovanja lepo okrogla. Že pred njenim vzhodom se nebo razsvetli, potem pa,kot bi prižgal reflektor. Morska površina je lepo osvetljena, v peneči se vodi za barko pa odseva plankton, včasih kaka meduza ali drugo morsko bitje. Z vsakim dnem oziroma nočjo, ko se luna manjša, pa prihajajo

Leteča riba

počasi spet zvezde do veljave.

Tistih pravih, velikh morskih prebivalcev smo videli bolj malo. Tretji dan našega potovanja so nam pot prekrižali trije kiti, ki pa so se tako počasi premikali, da smo se jim morali izogniti. Kdo ve, kako bi bilo, če bi na njih naleteli ponoči... Trikrat so nas, a le za kratek čas, obiskali delfini – enkrat družina z mladičem – ki so nam še polepšali dan, 

V izobilju pa je letečih rib. Te živijo predvsem v toplejših morjih.Imajo to sposobnost, da se s pomočjo lepo razvitih kril poženejo iz vode, ko jih preganjajo večje ribe. Običajno letijo okrog 50 metrov daleč, za nekatere pa bi rekel, da so letele, pravzaprav jadrale, nad valovi tudi 100 metrov in več. Pravijo, da so jih videli leteti tudi do 400  metrov daleč. Ko bežijo pred večjimi ribami se na slepo poženejo iz vode in baje nad vodo ne vidijo nič. To je tudi razlog, da smo jih pobirali na barki, pravzaprav ob vsakem dnevnem času. Ena je priletela Didiju tik ob skodelici s kavo, ki jo je pil v kokpitu. Ena pa je ponoči priletela skozi odprto straniščno okno in končala v umivalniku. Zanimivo!

Albatros si nas je dobro ogledal...

Daleč od obale pa smo srečavali tudi albatrose, ki iščejo hrano daleč na odprtem morju in so čudoviti letalci. Po pravilu so najprej kake trikrat zaokrožili nad barko, si nas dodobra ogledali, se nastavili fotoaparatu, nato pa odjadrali dalje, še bolj proti obzorju.

Ko se je potovanje prevesilo v drugo polovico, so nastopila daljša obdobja brez vetra, na katera pa smo bili pripravljeni. Takrat je zapel motor, vklopljena sta bila avtopilot in hladilnik, potovanje pa je postalo nekoliko bolj dolgočasno (in glasno). Mimogrede, porabili smo vso zalogo goriva. Tisti pravi pasatni veter pa smo imeli le pet dni pred ciljem, pa še ta je bil kar precej časa tako slab, da smo si morali pomagati z motorjem...

Po prihodu v Rodney Bay smo si nazdravili...