Včeraj sem obljubil, da bom napisal kaj več o marini in opisal izlet na Pigeon Island. To
je markanten otoček z dvema okrog 100 m visokima vrhovoma - zdaj povezan s St.Lucio.
Karibski otoki so bili že od 15. stoletja dalje predmet kolonialnih prepirov med evropskimi državami. Najprej je bil tu Kolumb, in otoki so pripadli Španiji. Po zatonu španskega imperija so se za te otoke potegovali Francozi, Angleži in Nizozemci in vsi so so sem pripeljali sužnje iz Afrike. Vsi skupaj blizu 4 milijone črnih sužnjev. Celo Danci so bili tu, pa so današnje Deviške otoke (U.S. Virgin Islands) predali Amerikancem. St.Lucia in z njo Pigeon Island je najprej pripadel Francozom.
Pod njihovo vladavino so na tem področju precej šarili pirati. Najbolj slaven pirat, ki je imel svoje oporišče na Pigeon Islandu, je bil Francois Le Clerc z leseno nogo. Še danes legende pripovedujejo o piratu, ki so ga Francozi imenovali Jambe de Bois. Ko so Francozi leta 1778 napovedali vojno Angležem, je bilo tem dovolj in so Francozom vzeli St.Lucio, skupaj z malim otočkom. Na njem so zgradili močne utrdbe in od tam opazovali Francoze na Martiniku. Francozi so leta 1782 poskusili ponovno zavzeti St.Lucio, a jih je admiral Rodney (po njem se imenuje cel zaliv) s Pigeon Islanda opazil, ko so zbirali floto, jih prehitel in napadel ter težko porazil. Od tedaj pa do leta 1979 je St.Lucia ostala pod angleško vladavino. Med drugo svetovno vojno so Pigeon Island posodili Amerikancem, ki so na njem postavili signalno postajo za svoje bojne ladje.
Že kmalu po vojni pa so začeli na St.Lucii pospeševati turizem, tudi jahtni in otok je postal poznan kot rajski otok. Ko so leta 1970 pričeli graditi marino, so material odvažali nekaj kilometrov na sever in z njim povezali Pigeon Island in St.Lucio. To področje je zdaj narodni park in seveda pobirajo vstopnino. So pa lepo ohranili utrdbe, z vrhov pa se ponuja krasen pogled na Rodney Bay in še naprej na otok.
Tja gor sva se včeraj odpravila z Didijem - kapitan kao ni imel časa... Je kar dve uri hoda iz marine do vrha - in seveda tudi dve uri nazaj. A je vredno. Pot naju je vodila skozi vasico Gros Islet, še pred nekaj leti poznano po drobnih kriminalcih, ki so brskali po jadrnicah na sidru v zalivu, medtem ko se je posadka odpravila na kopno. Zdaj so to s povečano policijsko aktivnostjo baje odpravili, saj pritožb ni več.
Prebivalci, največ je tistih, ki pripadajo rasta religiji, imajo dolge lase spletene v tanke kite, brado in brke, so pa vsi zelo prijazni. Skoraj vsak te pozdravi, vpraša kako ti gre in če ti je všeč pri njih. Seveda nam je.
Ker je bila nedelja, je bilo ogromno ljudi na plažah. Domačini so se pripeljali s svojimi, večinoma zelo velikimi, avtomobili, iz njih zložili ogromno jedače, še več pa pijače in na ves glas navijali radio, predvsem reggae in Boba Marleya. Med potjo sva se ustavila pri enem od mnogih kioskov, kjer prodajajo vse možne pijače, spila pivo, se pogovarjala s prijaznimi domačini, ki so nama hoteli prodati vse mogoče spominke, pa tudi kakšna trava bi se našla - a sva ostala neomajna in nepodkupljiva.
Danes, v ponedeljek, pa sva se odpravila k zdravniku, ki je Didiju naravnal izpahnjeno zapestje. Dobil je mavec, ki ga mora nositi kake štiri tedne. K sreči pride 19. decembra na barko dodatna posadka, sicer bi bila kriza. Tu sicer ni zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja, tako da je treba vse zdravstvene storitve plačevati. Baje sicer niso predrage, a midva sva bila v zdravstvenem centru, ki je namenjen predvsem tujcem in tu so cene drugačne, že skoraj evropske. K sreči naša zavarovanja take izdatke pokrijejo. Kljub temu je celoten poseg trajal kar pet ur, v glavnem čakanje na sestro, na dokumente, na zdravnika, na rentgen, na rentgenske slike, na izdelavo CD-ja s temi slikami itd... Pa vsako stvar (razen čakanja) seveda zaračunajo. A glavno je, da bo roka v redu.
Fotk danes nisem nič napravil, bom jutri...
je markanten otoček z dvema okrog 100 m visokima vrhovoma - zdaj povezan s St.Lucio.
 |
| Hiše v Gros Isletu so take... |
 |
| Ali pa take... |
 |
| Krščanstvo so sem prinesli Francozi |
Že kmalu po vojni pa so začeli na St.Lucii pospeševati turizem, tudi jahtni in otok je postal poznan kot rajski otok. Ko so leta 1970 pričeli graditi marino, so material odvažali nekaj kilometrov na sever in z njim povezali Pigeon Island in St.Lucio. To področje je zdaj narodni park in seveda pobirajo vstopnino. So pa lepo ohranili utrdbe, z vrhov pa se ponuja krasen pogled na Rodney Bay in še naprej na otok.
Tja gor sva se včeraj odpravila z Didijem - kapitan kao ni imel časa... Je kar dve uri hoda iz marine do vrha - in seveda tudi dve uri nazaj. A je vredno. Pot naju je vodila skozi vasico Gros Islet, še pred nekaj leti poznano po drobnih kriminalcih, ki so brskali po jadrnicah na sidru v zalivu, medtem ko se je posadka odpravila na kopno. Zdaj so to s povečano policijsko aktivnostjo baje odpravili, saj pritožb ni več.
 |
| Nedelja je... |
Ker je bila nedelja, je bilo ogromno ljudi na plažah. Domačini so se pripeljali s svojimi, večinoma zelo velikimi, avtomobili, iz njih zložili ogromno jedače, še več pa pijače in na ves glas navijali radio, predvsem reggae in Boba Marleya. Med potjo sva se ustavila pri enem od mnogih kioskov, kjer prodajajo vse možne pijače, spila pivo, se pogovarjala s prijaznimi domačini, ki so nama hoteli prodati vse mogoče spominke, pa tudi kakšna trava bi se našla - a sva ostala neomajna in nepodkupljiva.
 |
| Pigeon Island |
 |
| Pogled z vrha na zaliv, v ozadju mestece Rodney Bay z marino |
Fotk danes nisem nič napravil, bom jutri...
Ni komentarjev:
Objavite komentar