Od prejšnjega zapisa je minil že cel teden - pač ni bilo prilike za povezavo z internetom in prenosom bloga na računalnik. Bralcem se za to opravičujem - z mojo slabo vestjo pa bom opravil sam.
Sobota v Marigot Bayu, sicer dobro zaščitenem zalivu, je bila tipična - dež, sonce, naliv, sonce, ploha, sonce; med plohami pa močni sunki vetra, tudi do 30 vozlov. Vse to se je menjavalo na kakih deset minut do pol ure. Ko posije sonce, se hitro posušiš, in čakaš naslednjo pošiljko vode. Oblaki, ki se pripodijo od vzhoda - zdaj piha namreč pasat - se ob dokaj visokih hribih na otoku najprej zaustavijo in zgostijo, veter jih nato potisne čez hribe, na drugi strani otoka pa se potem zlijejo in, če imajo zadosti vode, potujejo še naprej na odprto morje proti zahodu. Zato je rastlinje na karibskih otokih bujno. Tudi nekaj področij z deževnim gozdom je tam.
V nedeljo, 15. decembra sva zapustila Marigot Bay in odplula nadaljnjih deset milj proti jugu do Soufriera.
Soufriere, nekdanja prestolnica otoka, je mestece, ki ima z okolico vred kakih 8000 prebivalcev. Ko je bil otok še pod francosko oblastjo, je bilo tu nekaj večjih plantaž, na katerih so delali sužnji. Francoska revolucija je sužnje sicer odpravila, a jih je baje Napoleon potem kar potiho spet dopustil. Kmalu zatem so otok zasedli Angleži, a so imeli v tamkajšnjih Francozih in (zanimivo!) v njihovih sužnjih resne nasprotnike, ki so se jim z orožjem postavili po robu. Kljub temu je otok v začetku 19.stoletja postal angleška kolonija, njegovo glavno mesto pa Castris. Še ena zanimivost, o kateri še vedno pripovedujejo domačini: angleška kraljica Elizabeta je leta 1966 obiskala otok, a je raje pristala v Soufrieru namesto v Castrisu.
Mesto so stalno rušili hurikani in potresi, leta 1955 so imeli tudi velik požar, domačini (seveda je pomagala tudi vlada) pa so ga obnavljali, kakor so vedeli in znali. Tam je danes še vedno nekaj lepo ohranjenih hiš v kreolskem stilu, veliko pa je tudi iz desk, pločevine in drugega priročnega materiala zgrajenih zasilnih bivališč.
Lega mesta je fantastična. Obdajajo ga visoki hribi, med njimi sta najbolj znamenita mali in veliki Piton, pa nekaj lepih plaž je v bližini. Najlepši pogledi se nudijo, če se mestu približuješ z morja.
Midva sva to seveda počela, že precej pred mestom pa čakajo domačini v svojih čolnih na jadrnice in jim ponujajo svoje usluge. Nas je pozdravil Captain Bob, ki je omenjen celo v jadralnem vodiču po Karibih (to sva ugotovila kasneje). Ti domačini imajo svoje čolne, piroge, z močnimi izvenkrmnimi motorji, s katerimi prevažajo ljudi s sidranih jadrnic na kopno, jim pripeljejo naročene stvari iz trgovine, jim organizirajo izlete po kopnem, ali pa jih tudi sami vodijo. S takim človekom se je najbolje dogovoriti za vse usluge, njihova cena ni visoka, ko pa ostali domačini vidijo, da si se že dogovoril z enim od njih, te ostali potem pustijo pri miru. S Captain Bobom sva imela srečo, saj uživa v Soufrieru ugled in ima avtoriteto. On naju je privezal na bojo, eno od kakih dvajset, ki jih je mesto postavilo v zalivu. Pravega pomola za take jadrnice tam namreč ni, če pa le kakšna pristane, se na njo zgrne gruča malih in večjih otrok, ki seveda pričakujejo kak (karibski) dolar ali pa kar tako kaj izmaknejo. Da bi se odpeljala s svojim gumenjakom na obalo tudi ne priporočajo, kajti spet se ne moreš znebiti otrok, ki se ponujajo, da bodo tvoj čoln čuvali, pa še čolna skoraj ni kam privezati. Za naju je tako poskrbel Captain Bob, ki naju je popoldne prepeljal v mesto, kjer sva ostala kaki dve uri. Bila je nedelja, ljudje so bili zbrani na ulicah, predvsem pred lokali. Iz vseh lokalov, pa tudi iz stanovanj in barak je odmevala (pre)glasna glasba. Veliko je bilo vmes božičnih pesmi, a v reggae priredbi, tako da sem jih komaj prepoznal. Sprehodil sem se po mestu, malo pofotografiral, pa prisluhnil koncertu policijskega orkestra iz Castrisa. To je bil že kar soliden Jazz Band, igrali so vse od reggaeja do Glena Millerja in sodobnih popevk. Tudi pevko so imeli. Skratka, lepo nedeljsko popoldne. Zvečer sva ostala na barki. Pravijo, da ponoči ni dobro puščati barke same, tudi zaklenjene ne. Lahko pa tvoj karibski partner poskrbi za stražo na barki, če gre posadka zvečer na kopno na večerjo.
V ponedeljek zjutraj je najin Captain Bob prišel po kapitana, odšla sta na kopno in v nekoliko oddaljeno trgovino, kjer je kapitan že nakupil nekaj provianta (te besede sicer pravopis ne podpira) za novo posadko, ki pride v četrtek. V mestu imajo tudi pisarno, kjer naju je kapitan odjavil (pri nas bi temu rekli mejni prehod), saj sva bila naslednji dan namenjena na Martinique.
Naslednji dan, v torek, se vreme ni podredilo napovedi. Pihal je precej močnejši severozahodnik, tudi valovi so bili višji, kot so bili napovedani. S krepko skrajšanimi jadri je bilo treba precej časa voziti proti vetru. Morje je veselo prelivalo barko, tako da sva bila pošteno mokra. A kot že rečeno, na soncu se hitro posušiš, temperatura pa je že nekje okrog 30 stopinj. Za nekaj manj kot 40 milj zračne razdalje sva porabila okrog 8 ur in prevozila 55 morskih milj.
Le Marin, mestece na jugozahodu otoka Martinique leži v dnu precej širokega in tudi plitvega zaliva. Marina ima preko 600 privezov, približno še enkrat toliko jadrnic pa je zasidrano ali privezano na bojah v zalivu. Marina je bila polno zasedena, na klice po radiu se ni nihče odzval. Že v temi sva se privezala na edino prosto bojo, ki sva jo opazila, a naju je potem zjutraj pregnal uslužbenec marine, saj naj bi se ta dan vrnil lastnik boje. Midva sva potem sidrala v zalivu, globina vode je med 4 in 5 m, sidro pa v mulju dobro drži.
To je seveda v redu, saj je tu otok zelo nizek, tako da pihajo čezenj vetrovi, ki s kakšnim deževnim oblakom dosežejo tudi to 30 in več vozlov. Nama je sidro dobro držalo, tako da se je kapitan - tokrat s svojim gumenjakom - lahko odpeljal na kopno in naju prijavil. V noči s srede na četrtek se je vreme razjezilo, kot iz škafa je lilo skoraj celo noč. In ker zvečer nisva dobro zaprla vseh oken, sta bili postelji v dveh kabinah dobro namočeni. A čez dan se je zjasnilo in na soncu sta se ležišči posušili. Menjaje sva se s čolnom odpeljala na obalo, jaz sem se sprehodil po mestu.
Martinique je del Francije z lokalno samoupravo, a je tudi del Evropske unije, zato so tudi cene v trgovinah in restavracijah precej bolj evropske, kot na St.Luciji. A ena dobra stran obstaja: telefonski pogovori se zaračunavajo po EU tarifi, kar sva seveda izkoristila. Samo mesto me ni prevzelo, vsaj jaz v njem nisem našel kakšnega posebnega šarma. Je pa res, da sem bil tam samo kaki dve uri v največji vročini. Tudi tu je prevladovalo praznično razpoloženje, čeprav se sam nekako temu nisem mogel pridružiti, ker pač nisem navajen Božiča pri 30 stopinjah. Bila pa mi je všeč skupina v tradicionalna oblačila oblečenih domačink, ki so pod šotorom ob spremljavi benda temperamentno prepevale stare božične pesmi z otoka.
Zvečer je prispela na ladjo nova posadka - kapitanova soproga in še dva para. Zdaj bodo pet tednov križarili po Karibskih otokih. Posadko je bilo treba na jadrnico prepeljati z gumenjakom, v trdi temi in pri močnem vetru je bilo treba opraviti kar tri vožnje do bencinske črpalke in nazaj. Prišleki so po celem dnevu potovanja kmalu popadali po kabinah, a okrog dveh zjutraj smo bili spet vsi na nogah, saj se je nad nami ob močnem vetru, zgleda, utrgal oblak. Zdaj smo že vedeli, da je treba ob takem vremenu zapreti vsa okna.
Zjutraj je kapitan še enkrat odšel na kopno, saj je bilo treba odjaviti celotno posadko, nato pa smo krasno, hitro, z močnim vetrom in v soncu odjadrali na St.Lucijo v Marigot Bay, se spet privezali pred restavracijo Chateau Maygo in bili pravočasno tam za "Happy hour", ko plačaš en Caribbean Rum Punch in dobiš dva. Ker je bil to moj zadnji dan v Karibih, sem na ta Rum Punch povabil vso posadko. Sam sem imel po dveh kozarcih kar dovolj, ostali so nadaljevali vse do večerje.
Rum Punch pripravljajo na različne načine, glavne sestavine so seveda rum, limona ter jabolčni ali ananasov sok, potem je pa tu še kak dodatek, za katerega sploh ne vem, ter seveda kocke ledu. Zna biti pa precej zahrbten...
V petek zjutraj sem še izkoristil tuš v bližnji marini, se poslovil od kapitana in njegove posadke ter se opoldan odpeljal s taksijem na letališče v Castris. Od tam sem s Caribbean Airlines odletel na Trinidad, zvečer pa s Trinidada v London. Malo me je bilo strah, kako bo šlo s to letalsko družbo, a sem bil prijetno presenečen. Družba je že dve leti zapored proglašena za najboljšo v tem delu sveta, jaz bi celo rekel upravičeno. So izredno prijazni, sedeži v letalu za London (Boeing 767-300) niso preblizu skupaj, za večerjo imajo več menijev, pa še nove filme in odlično glasbo vrtijo med poletom. V Londonu sem opoldne ujel še EasyJet za Zagreb, tam pa me je po osmih tednih odsotnosti pričakala Snežna...
Tu se moji zapisi pravzaprav končajo, vendar nameravam napisati še zaključek, a je treba vse še malo premisliti in urediti v glavi, pa še prazniki so tu. A bom že našel nekaj časa tudi še za zadnjo besedo.
 |
| St.Lucia (http://www.lonelyplanet.com/maps/caribbean/saint-lucia/) |
 |
| Pred Soufrierom - Grand Piton in Petit Piton |
Soufriere, nekdanja prestolnica otoka, je mestece, ki ima z okolico vred kakih 8000 prebivalcev. Ko je bil otok še pod francosko oblastjo, je bilo tu nekaj večjih plantaž, na katerih so delali sužnji. Francoska revolucija je sužnje sicer odpravila, a jih je baje Napoleon potem kar potiho spet dopustil. Kmalu zatem so otok zasedli Angleži, a so imeli v tamkajšnjih Francozih in (zanimivo!) v njihovih sužnjih resne nasprotnike, ki so se jim z orožjem postavili po robu. Kljub temu je otok v začetku 19.stoletja postal angleška kolonija, njegovo glavno mesto pa Castris. Še ena zanimivost, o kateri še vedno pripovedujejo domačini: angleška kraljica Elizabeta je leta 1966 obiskala otok, a je raje pristala v Soufrieru namesto v Castrisu.
 |
| Nedeljsko popoldne v Soufrieru |
Lega mesta je fantastična. Obdajajo ga visoki hribi, med njimi sta najbolj znamenita mali in veliki Piton, pa nekaj lepih plaž je v bližini. Najlepši pogledi se nudijo, če se mestu približuješ z morja.
 |
| Policijska godba |
 |
| Captain Bob |
Naslednji dan, v torek, se vreme ni podredilo napovedi. Pihal je precej močnejši severozahodnik, tudi valovi so bili višji, kot so bili napovedani. S krepko skrajšanimi jadri je bilo treba precej časa voziti proti vetru. Morje je veselo prelivalo barko, tako da sva bila pošteno mokra. A kot že rečeno, na soncu se hitro posušiš, temperatura pa je že nekje okrog 30 stopinj. Za nekaj manj kot 40 milj zračne razdalje sva porabila okrog 8 ur in prevozila 55 morskih milj.
 |
| Le Marin - jadrnice na sidru |
 |
| Božični koncert v Le Marinu |
Martinique je del Francije z lokalno samoupravo, a je tudi del Evropske unije, zato so tudi cene v trgovinah in restavracijah precej bolj evropske, kot na St.Luciji. A ena dobra stran obstaja: telefonski pogovori se zaračunavajo po EU tarifi, kar sva seveda izkoristila. Samo mesto me ni prevzelo, vsaj jaz v njem nisem našel kakšnega posebnega šarma. Je pa res, da sem bil tam samo kaki dve uri v največji vročini. Tudi tu je prevladovalo praznično razpoloženje, čeprav se sam nekako temu nisem mogel pridružiti, ker pač nisem navajen Božiča pri 30 stopinjah. Bila pa mi je všeč skupina v tradicionalna oblačila oblečenih domačink, ki so pod šotorom ob spremljavi benda temperamentno prepevale stare božične pesmi z otoka.
 |
| Yole - znamenita jadrnica, s katerimi prirejajo tekmovanja okrog otoka |
 |
| Večer v Marigot Bayu |
Rum Punch pripravljajo na različne načine, glavne sestavine so seveda rum, limona ter jabolčni ali ananasov sok, potem je pa tu še kak dodatek, za katerega sploh ne vem, ter seveda kocke ledu. Zna biti pa precej zahrbten...
 |
| Chateau Mygo v pričakovanju Božiča |
Tu se moji zapisi pravzaprav končajo, vendar nameravam napisati še zaključek, a je treba vse še malo premisliti in urediti v glavi, pa še prazniki so tu. A bom že našel nekaj časa tudi še za zadnjo besedo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar