Še en dan v marini...

Današnji dan se ni odvijal tako, kot sem pričakoval...

Gros Islet - v nedeljo mirna ulica, zgleda ponoči nekoliko drugače...

Včeraj je namreč pri točenju vode v jadrnico popustil pokrov na vodnem tanku in se je voda, ko je bil tank napolnjen, seveda veselo pretakala v jadrnico. Pritisk vode v napeljavi na pomolu je sicer slab, a po dolgem času se mi je zazdelo, da nekaj le ne more biti v redu in sem malo natančneje pogledal v notranjost jadrnice. A je bilo že prepozno in na dnu jadrnice pod podnicami je voda že veselo žuborela... Nič pretresljivega sicer, le ogromno dela, saj je treba vso odvečno vodo spraviti iz barke in barko posušiti. In to smo počeli danes od jutra do poznega popoldneva. Celo gladina vode v marini je narasla, toliko smo je zlili v morje.

Takole je na plaži prodajalec spominkov zložil svoje artikle

Ko je bilo delo opravljeno, nas je že čakal lokalni vodič (kapitanova izbira), ki nas je s taksijem odpeljal v Gros Islet - domačini izgovorijo ime vasice tako, da ne moreš vedeti o čem govorijo, neponovljivo! Tam so nam v prijaznem majhnem lokalu postregli z okusno kalalu (orig. callaloo) juho, nekoliko podobno naši špinačni juhi, ki je odlična podlaga za ribo ali raka. Mi smo jedli ribo - rdečega snapperja (tako so nam povedali).  To je riba, ki živi v toplih atlantskih vodah in je zelo okusna. Skratka, dobra večerja. Le okolica je bila precej manj prijazna, kot v nedeljo popoldne, ko sva se tam skozi sprehajala z Didijem na poti na Pigeon Island. Zvečer so na plan prilezli dilerji in tam se to potem vsem na očeh preprodaja in kadi, pravijo da včasih tudi medsebojno obračunavajo. Sicer pa je marihuana del rasta religije (nekateri pravijo, da to ni religija, ampak način življenja - to je sicer že druga tema), a je tudi tu prepovedana. A kaj, ko tudi policisti kdaj kakega prižgejo. Nam se ni zgodilo nič.

Rdeči snapper - slika je z interneta

Rodney Bay marina se počasi polni z jadrnicami, ki sodelujejo v ARC regati. Glavnino pričakujejo od četrtka pa do konca tedna. Vsako barko,ki pripluje v marino, pozdravijo s trobljami ali kakim drugim kravalom, ponoči tudi prižigajo svetlobne bakle. Prav je, da si vsak, ki je opravil tako pot, da duška in prejme zasluženo priznanje. Nam so zaradi prihoda toliko jadrnic zagotovili mesto v marini le do četrtka, a smo si danes izprosili en dan podaljška, saj mora Didi v četrtek popoldan še oditi na pregled k zdravniku. Potem pa bomo odpluli v Marigot Bay, prijazen kraj, kakih 9 navtičnih milj južno od tod.

Še posnetek z vrha trdnjave na Pigeon Islandu...

Toliko za danes, upam, da se bo jutri zgodilo že kaj bolj zanimivega...