Iz Rodney Bay marine...

Včerajšnji zapis je bil nekoliko na hitro, danes bom dodal še nekaj vtisov s prečenja in počasi spet prešel na dnevno zapisovanje dogodkov. Seveda, kolikor bosta dopuščala čas in internetni dostop.

Genaker, s katerim nismo imeli sreče...

Zdaj prebiram tudi Janezov blog. Pravzaprav ga piše Janko, preko satelita pošlje Sergeju, ki potem poskrbi, da je to ažurno objavljeno. V zadnjem zapisu (7.decembra) je Janko opisal svoje intimne občutke in iskal odgovore na vprašanja, ki jih prav dobro razumem. Široko morje je nekaj posebnega, prevzame te, in ko si poskušaš odgovoriti, zakaj je tako, ne znaš enostavno odgovoriti. Je neka notranja, sprva še nedoločeno izražena želja, ki raste. Ko želja postane cilj in se uresniči, si zadovoljen, ponosen in (vsaj za nekaj časa) pomirjen. Še enkrat iskrena hvala vsem, ki so me pri tem cilju podpirali in podprli, zlasti pa Snežni, ki tako potrpežljivo prenaša mojo dvomesečno odsotnost. A čez dva tedna bom spet doma! 

Tale oblak nam je prizanesel...

Na naši poti preko Atlantika večjih vremenskih težav - razen pomanjkanja vetra - nismo imeli. Squalli, kot tu imenujejo nenadne plohe, so se nas izogibali. Še največ jih je med svojo stražo naštel kapitan. Zadeva gre takole: podnevi gledaš naokoli in opazuješ oblake. Pozorni moramo biti na tiste temne, ki potujejo z vetrom proti barki. Njihova hitrost je večja od hitrosti barke in tako te seveda ujamejo. V tem letnem času niso nevarni, le veter ob njihovem približevanju močneje zapiha. Od presoje posadke pa je odvisno, ali bo ta veter izkoristila in za kratek čas malo hitreje pognala barko, ali pa - če je veter že sicer dovolj močan - zmanjšala površino jader. Ti oblaki se lepo odražajo na radarskem zaslonu, kjer lahko ugotoviš njihovo oddaljenost, smer in hitrost.

Tale je pa šel preko nas...

Ker ti oblaki pokrivajo manjšo površino, se jim včasih  lahko tudi izogneš z odmikom iz smeri plovbe za kakšno miljo ali dve. Če pa pride squall podnevi, ko je najbolj vroče, se mu rade volje nastaviš, da te nekoliko ohladi in spere sol s telesa. In takoj si spet suh. Mimogrede, temperature na tej zemljepisni širini so zdaj med 25 ter 30 in več stopinjami...

Z nevihtami nismo imeli opravka, le na naš nekdanji državni praznik, 29. novembra, sem ponoči opazoval nevihto nekje za severnim obzorjem. Zeleni bliski so razsvetljevali nebo kot v gledališču, ko za kulisami prižigajo in ugašajo žaromete. Včasih pa je bela, izredno močna svetloba, nakazala strelo, ki je treščila v morje nekje bliže. V takem trenutku sem bil seveda zadovoljen, da sem bil tu in ne tam. No, nevihta se je po kakih petih urah umirila in se umaknila še dlje za obzorje.

Za higieno smo poskrbeli zelo enostavno - vedro vode na glavo, miljenje, še eno vedro, pa si gotov!

Kapitan se tušira...

Seveda smo imeli tudi težave. Z genakerjem (lahko pisano jadro, nekje med špinakerjem in genovo) prvo resno. Po dvanajstih urah vožnje z njim se je namreč pretrgala (!) spodnja vrv (trimm line), s katero je spodnji del jadra pritrjen pred premcem barke. In ob enih zjutraj je jadro veselo plapolalo visoko v zraku pred barko, tako da je bilo potrebno kar nekaj trdega dela, da smo ga ukrotili in pospravili. Popolnoma novo vrv je namreč na izhodu iz popolnoma novega kosnika (drog, ki sega pred premec barke) enostavno preglodalo. Seldnerjev kosnik namreč na koncu nima škripca in ga tudi ne predvideva... Potem pa maš, kar imaš. Čez nekaj dni smo še enkrat pognali genaker, takrat pa je ta zaradi nespretnega manevra trikrat ovil zvito

V petek zjutraj se nam je prikazala St.Lucia

genovo in spet smo ga komaj spravili dol. Potem pa do konca, k sreči, ni bilo takega vetra, ki bi opravičil ponovni dvig tega jadra.

Najbolj resna zadeva pa je Didijeva poškodba. V četrtek zjutraj ga je pri uravnavanju zaviralca glavnega jadra (preventerja) zgrabila vrv in mu roko potisnila ob stebriček. V soboto zjutraj sva obiskala zdravnika v Rodney Bayu, ta pa ga je poslal k specialistu, ki mu bo jutri, v ponedeljek, uravnal izpahnjeno zapestje. Jutrišnjega obiska v ambulanti mu nihče ne zavida...

Jutri bom napisal kaj več o tukajšnji marini, kjer se vsi pripravljajo na prihod glavnine jadrnic v ARC regati. Zaradi njih lahko mi ostanemo v marini le do četrtka...

Klubska zastava na Atlantiku...

Pisal pa bom tudi o današnjem izletu na Pigeon Island, zgodovinsko točko na severu otoka, s katere so Angleži v 18. stoletju kontrolirali francosko ladjevje na Martiniku, v drugi svetovni vojni pa so Američani na njem postavili signalno postajo...