Sem mislil, da bo lažje... Pet dni po povratku so misli še vedno neurejene; seveda so bili vmes že prazniki, pa različna vprašanja prijateljev in sorodnikov, opisi posameznih podrobnosti - ne vem, če bo to kaj pripomoglo k temu, da bo ta zaključek soliden in urejen. Tak, kot bi se spodobil...
Takole razmišljam: da tak podvig uspe, so potrebne tri komponente, ki se seveda med seboj prepletajo, potreben pa je tudi precejšen kos sreče. Ta pa je naklonjena hrabrim..
Prva komponenta je solidna jadrnica, pripravljena in opremljena za tako pot. Glede na to, da je kapitan lastnik čarterske firme na Hrvaškem, sem verjel, da je naše plovilo pripravljeno tako, kot mora biti. Osem let stara Bavaria 46 je solidno grajena jadrnica, ki se ji niti ne pozna, da je bila že od vsega začetka v čarterju. Razen novega genakerja ni imela nobenega kosa opreme, ki bi bil nabavljen posebej za to potovanje. Do Karibov ni bilo nobene resne okvare - vse, kar je bilo potrebno zamenjati, je bil napenjalec na ograjici. Pa spodnja vrv za trimanje genakerja se je strgala. Motor, avtopilot, instrumenti so delovali, tako kot morajo, jadra (čeprav niso nova) so zdržala.
Druga komponenta je jadralsko znanje. Sem prištevam tudi poznavanje meteorologije, vpliva vremenskih front in seveda pravilno reagiranje v vsaki situaciji. Jadralskega znanja smo trije moški člani posadke kar nekaj imeli, za fino trimanje jader je poskrbel kapitan, ki jadra tudi na regatah. O vremenu smo že tudi nekaj vedeli, ostalo smo se učili sproti. Preko satelitske zveze smo namreč redno dobivali vremenske podatke ter se na njihovi podlagi odločali o smeri plovbe. Znamenite squalle - nalive (doživeli smo jih kakih deset) smo spoznavali sproti in se hitro naučili, kdaj jih lahko izkoristimo za dodatni veter in kdaj moramo skrajšati jadra - pa tudi, kdaj se jim je najbolje izogniti - seveda, če se da. Z vetrom smo imeli toliko sreče, da nam nikoli ni pihal ravno nasproti. Samo jadranje v tem času naj tudi ne bi bilo preveč zahtevno, saj so vetrovi stalni in so v vsega štirih dneh dosegali hitrosti preko 30 vozlov. Vso pot preko Atlantika smo opravili večinoma le z glavnim jadrom in genovo, z genakerjem pa smo vozili vsega skupaj manj kot 20 ur. Ko prebiram zapise z jadrnic, ki so z ARCom potovale teden dni za nami, ugotavljam, da smo mi imeli na začetku precej boljše pogoje, ko pa ni bilo dovolj vetra, smo si pomagali z motorjem. Najmočnejši vetrovi pa so pihali takrat, ko smo mi že bili v marini. ali pa dobro zasidrani na Martiniku.
Tretja, najvažnejša komponenta pa zagotovo tiči v glavi vsakega člana posadke. To je njegova psihična pripravljenost na tak podvig in njegova sposobnost vključevanja in delovanja v timu. Ta del mi je že pred vkrcanjem predstavljal največjo neznanko. Ko pa se je posadka (nekoliko ad hoc) sestavila, je bila potrebna kar dobra doza prilagodljivosti, pa tudi potrpljenja. Meni tega ni nikoli zmanjkalo. Poznalo se je, da jadranja nismo skupaj načrtovali, tako kot je to počela večina posadk. Ovira je bil tudi jezik. Kapitan pravi Nemec, Didi Avstrijec z goratega predela blizu švicarske meje, Francozinji pa sta le za silo znali nekaj angleščine. Sam z nemščino nisem imel težav, le dodatnega pojasnjevanja je bilo treba precej več. Pa tudi pogovor ni tako tekel, kot bi tekel med člani posadke, kjer so vsi iste narodnosti. Škoda! Tri tedne pravzaprav nisem spregovoril slovensko, a če se prav spomnim, sem nekajkrat sanjal v slovenščini. Pa vendar smo Atlantik složno in zmagovito prepluli.
Ta plovba mi je bila dragocena izkušnja. Izpolnila se mi je želja, veliko sem se naučil, veliko videl, spoznal mnogo ljudi, predvsem pa samega sebe...
Tu se želim zahvaliti vsem, ki ste moj blog prebirali - do zdaj je bilo že skoraj 4000 obiskov -, še posebej pa vsem, ki ste mi pisali ali pa zapise komentirali.
Na koncu še tole: Bob Raos je prijatelj, s katerim smo se spoznali pred 14 leti na Korčuli in skupaj nekajkrat prejadrali Jadran ter Jonsko morje, v San Franciscu pa nama je bil odličen gostitelj. Skupaj sva kovala načrte za prečkanje Atlantika, a ga je pred slabima dvema letoma mnogo prezgodaj premagala zahrbtna bolezen.
Miran
V Radovljici, 27.decembra 2013
 |
| Ibiza - bankomat za telebane... |
Prva komponenta je solidna jadrnica, pripravljena in opremljena za tako pot. Glede na to, da je kapitan lastnik čarterske firme na Hrvaškem, sem verjel, da je naše plovilo pripravljeno tako, kot mora biti. Osem let stara Bavaria 46 je solidno grajena jadrnica, ki se ji niti ne pozna, da je bila že od vsega začetka v čarterju. Razen novega genakerja ni imela nobenega kosa opreme, ki bi bil nabavljen posebej za to potovanje. Do Karibov ni bilo nobene resne okvare - vse, kar je bilo potrebno zamenjati, je bil napenjalec na ograjici. Pa spodnja vrv za trimanje genakerja se je strgala. Motor, avtopilot, instrumenti so delovali, tako kot morajo, jadra (čeprav niso nova) so zdržala.
 |
| Še en sončni zahod na Atlantiku |
 |
| Albatros si nas je dobro ogledal |
 |
| Leteča riba bolj od blizu... |
Tu se želim zahvaliti vsem, ki ste moj blog prebirali - do zdaj je bilo že skoraj 4000 obiskov -, še posebej pa vsem, ki ste mi pisali ali pa zapise komentirali.
Na koncu še tole: Bob Raos je prijatelj, s katerim smo se spoznali pred 14 leti na Korčuli in skupaj nekajkrat prejadrali Jadran ter Jonsko morje, v San Franciscu pa nama je bil odličen gostitelj. Skupaj sva kovala načrte za prečkanje Atlantika, a ga je pred slabima dvema letoma mnogo prezgodaj premagala zahrbtna bolezen.
Miran
V Radovljici, 27.decembra 2013
 |
| Štirijambornica... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar