Zaključek

Sem mislil, da bo lažje... Pet dni po povratku so misli še vedno neurejene; seveda so bili vmes že prazniki, pa različna vprašanja prijateljev in sorodnikov, opisi posameznih podrobnosti - ne vem, če bo to kaj pripomoglo k temu, da bo ta zaključek soliden in urejen. Tak, kot bi se spodobil...

Ibiza - bankomat za telebane...

Takole razmišljam: da tak podvig uspe, so potrebne tri komponente, ki se seveda med seboj prepletajo, potreben pa je tudi precejšen kos sreče. Ta pa je naklonjena hrabrim.. 
Prva komponenta je solidna jadrnica, pripravljena in opremljena za tako pot. Glede na to, da je kapitan lastnik čarterske firme na Hrvaškem, sem verjel, da je naše plovilo pripravljeno tako, kot mora biti. Osem let stara Bavaria 46 je solidno grajena jadrnica, ki se ji niti ne pozna, da je bila že od vsega začetka v čarterju. Razen novega genakerja ni imela nobenega kosa opreme, ki bi bil nabavljen posebej za to potovanje. Do Karibov ni bilo nobene resne okvare - vse, kar je bilo potrebno zamenjati, je bil napenjalec na ograjici. Pa spodnja vrv za trimanje genakerja se je strgala. Motor, avtopilot, instrumenti so delovali, tako kot morajo, jadra (čeprav niso nova) so zdržala.

Še en sončni zahod na Atlantiku

Druga komponenta je jadralsko znanje. Sem prištevam tudi poznavanje meteorologije, vpliva vremenskih front in seveda pravilno reagiranje v vsaki situaciji. Jadralskega znanja smo trije moški člani posadke kar nekaj imeli, za fino trimanje jader je poskrbel kapitan, ki jadra tudi na regatah. O vremenu smo že tudi nekaj vedeli, ostalo smo se učili sproti. Preko satelitske zveze smo namreč redno dobivali vremenske podatke ter se na njihovi podlagi odločali o smeri plovbe. Znamenite squalle - nalive (doživeli smo jih kakih deset) smo spoznavali sproti in se hitro naučili, kdaj jih lahko izkoristimo za dodatni veter in kdaj moramo skrajšati jadra - pa tudi, kdaj se jim je najbolje izogniti - seveda, če se da. Z vetrom smo imeli toliko sreče, da nam nikoli ni pihal ravno nasproti. Samo jadranje v tem času naj tudi ne bi bilo preveč zahtevno, saj so vetrovi stalni in so v vsega štirih dneh dosegali hitrosti preko 30 vozlov. Vso pot preko Atlantika smo opravili večinoma le z glavnim jadrom in genovo, z genakerjem pa smo vozili vsega skupaj manj kot 20 ur. Ko prebiram zapise z jadrnic, ki so z ARCom potovale teden dni za nami, ugotavljam, da smo mi imeli na začetku precej boljše pogoje, ko pa ni bilo dovolj vetra, smo si pomagali z motorjem. Najmočnejši vetrovi pa so pihali takrat, ko smo mi že bili v marini. ali pa dobro zasidrani na Martiniku.

Albatros si nas je dobro ogledal

Tretja, najvažnejša komponenta pa zagotovo tiči v glavi vsakega člana posadke. To je njegova psihična pripravljenost na tak podvig in njegova sposobnost vključevanja in delovanja v timu. Ta del mi je že pred vkrcanjem predstavljal največjo neznanko. Ko pa se je posadka (nekoliko ad hoc) sestavila, je bila potrebna kar dobra doza prilagodljivosti, pa tudi potrpljenja. Meni tega ni nikoli zmanjkalo. Poznalo se je, da jadranja nismo skupaj načrtovali, tako kot je to počela večina posadk. Ovira je bil tudi jezik. Kapitan pravi Nemec, Didi Avstrijec z goratega predela blizu švicarske meje, Francozinji pa sta le za silo znali nekaj angleščine. Sam z nemščino nisem imel težav, le dodatnega pojasnjevanja je bilo treba precej več. Pa tudi pogovor ni tako tekel, kot bi tekel med člani posadke, kjer so vsi iste narodnosti. Škoda! Tri tedne pravzaprav nisem spregovoril slovensko, a če se prav spomnim, sem nekajkrat sanjal v slovenščini. Pa vendar smo Atlantik složno in zmagovito prepluli.

Leteča riba bolj od blizu...

Ta plovba mi je bila dragocena izkušnja. Izpolnila se mi je želja, veliko sem se naučil, veliko videl, spoznal mnogo ljudi, predvsem pa samega sebe...

Tu se želim zahvaliti vsem, ki ste moj blog prebirali - do zdaj je bilo že skoraj 4000 obiskov -, še posebej pa vsem, ki ste mi pisali ali pa zapise komentirali.

Na koncu še tole: Bob Raos je prijatelj, s katerim smo se spoznali pred 14 leti na Korčuli  in skupaj nekajkrat prejadrali Jadran ter Jonsko morje, v San Franciscu pa nama je bil odličen gostitelj. Skupaj sva kovala načrte za prečkanje Atlantika, a ga je pred slabima dvema letoma mnogo prezgodaj premagala zahrbtna bolezen.

Miran

V Radovljici, 27.decembra 2013
 

Štirijambornica...

Še malo Karibov...

Od  prejšnjega zapisa je minil že cel teden - pač ni bilo prilike za povezavo z internetom in prenosom bloga na računalnik. Bralcem se za to opravičujem - z mojo slabo vestjo pa bom opravil sam. 

St.Lucia (http://www.lonelyplanet.com/maps/caribbean/saint-lucia/)

Sobota v Marigot Bayu, sicer dobro zaščitenem zalivu,  je bila tipična - dež, sonce, naliv, sonce, ploha, sonce; med  plohami pa močni sunki vetra, tudi do 30 vozlov. Vse to se je menjavalo na kakih deset minut do pol ure. Ko posije sonce, se hitro posušiš, in čakaš naslednjo pošiljko vode. Oblaki, ki se pripodijo od vzhoda - zdaj piha namreč pasat - se ob dokaj visokih hribih na otoku najprej zaustavijo in zgostijo, veter jih nato potisne čez hribe, na drugi strani otoka pa se potem zlijejo in, če imajo zadosti vode, potujejo še naprej na odprto morje proti zahodu. Zato je rastlinje na karibskih otokih bujno. Tudi nekaj področij z deževnim gozdom je tam.

Pred Soufrierom - Grand Piton in Petit Piton

V nedeljo, 15. decembra sva zapustila Marigot Bay in odplula nadaljnjih deset milj proti jugu do Soufriera.
Soufriere, nekdanja prestolnica otoka, je mestece, ki ima z okolico vred kakih 8000 prebivalcev. Ko je bil otok še pod francosko oblastjo, je bilo tu nekaj večjih plantaž, na katerih so delali sužnji. Francoska revolucija je sužnje sicer odpravila, a jih je baje Napoleon potem kar potiho spet dopustil. Kmalu zatem so otok zasedli Angleži, a so imeli v tamkajšnjih Francozih in (zanimivo!) v njihovih sužnjih resne nasprotnike, ki so se jim z orožjem postavili po robu. Kljub temu je otok v začetku 19.stoletja postal angleška kolonija, njegovo glavno mesto pa Castris. Še ena zanimivost, o kateri še vedno pripovedujejo domačini: angleška kraljica Elizabeta je leta 1966 obiskala otok, a je raje pristala v Soufrieru namesto v Castrisu.

Nedeljsko popoldne v Soufrieru

Mesto so stalno rušili hurikani in potresi, leta 1955 so imeli tudi velik požar, domačini (seveda je pomagala tudi vlada) pa so ga obnavljali, kakor so vedeli in znali. Tam je danes še vedno nekaj lepo ohranjenih hiš v kreolskem stilu, veliko pa je tudi iz desk, pločevine in drugega priročnega materiala zgrajenih zasilnih bivališč. 
Lega mesta je fantastična. Obdajajo ga visoki hribi, med njimi sta najbolj znamenita mali in veliki Piton, pa nekaj lepih plaž je v bližini. Najlepši pogledi se nudijo, če se mestu približuješ z morja. 

Policijska godba

Midva sva to seveda počela, že precej pred mestom pa čakajo domačini v svojih čolnih na jadrnice in jim ponujajo svoje usluge. Nas je pozdravil Captain Bob, ki je omenjen celo v jadralnem vodiču po Karibih (to sva ugotovila kasneje). Ti domačini imajo svoje čolne, piroge, z močnimi izvenkrmnimi motorji, s katerimi prevažajo ljudi s sidranih jadrnic na kopno, jim pripeljejo naročene stvari iz trgovine, jim organizirajo izlete po kopnem, ali pa jih tudi sami vodijo. S takim človekom se je najbolje dogovoriti za vse usluge, njihova cena ni visoka, ko pa ostali domačini vidijo, da si se že dogovoril z enim od njih, te ostali potem pustijo pri miru. S Captain Bobom sva imela srečo, saj uživa v Soufrieru ugled in ima avtoriteto. On naju je privezal na bojo, eno od kakih dvajset, ki jih je mesto postavilo v zalivu. Pravega pomola za take jadrnice tam namreč ni, če pa le kakšna pristane, se na njo zgrne gruča malih in večjih otrok, ki seveda pričakujejo kak (karibski) dolar ali pa kar tako kaj izmaknejo. Da bi se odpeljala s svojim gumenjakom na obalo tudi ne priporočajo, kajti spet se ne moreš znebiti otrok, ki se ponujajo, da bodo tvoj čoln čuvali, pa še čolna skoraj ni kam privezati. Za naju je tako poskrbel Captain Bob, ki naju je popoldne prepeljal v mesto, kjer sva ostala kaki dve uri. Bila je nedelja, ljudje so bili zbrani na ulicah, predvsem pred lokali. Iz vseh lokalov, pa tudi iz stanovanj in barak je odmevala (pre)glasna  glasba. Veliko je bilo vmes božičnih pesmi, a v reggae priredbi, tako da sem jih komaj prepoznal. Sprehodil sem se po mestu, malo pofotografiral, pa prisluhnil koncertu policijskega orkestra iz Castrisa. To je bil že kar soliden Jazz Band, igrali so vse od reggaeja do Glena Millerja in sodobnih popevk. Tudi pevko so imeli. Skratka, lepo nedeljsko popoldne. Zvečer sva ostala na barki. Pravijo, da ponoči ni dobro puščati barke same, tudi zaklenjene ne. Lahko pa tvoj karibski partner poskrbi za stražo na barki, če gre posadka zvečer na kopno na večerjo.

Captain Bob

V ponedeljek zjutraj je najin Captain Bob prišel po kapitana, odšla sta na kopno in v nekoliko oddaljeno trgovino, kjer je kapitan že nakupil nekaj provianta (te besede sicer pravopis ne podpira) za novo posadko, ki pride v četrtek. V mestu imajo tudi pisarno, kjer naju je kapitan odjavil (pri nas bi temu rekli mejni prehod), saj sva bila naslednji dan namenjena na Martinique.

Naslednji dan, v torek, se vreme ni podredilo napovedi. Pihal je precej močnejši severozahodnik, tudi valovi so bili višji, kot so bili napovedani. S krepko skrajšanimi jadri je bilo treba precej časa voziti proti vetru. Morje je veselo prelivalo barko, tako da sva bila pošteno mokra. A kot že rečeno, na soncu se hitro posušiš, temperatura pa je že nekje okrog 30 stopinj. Za nekaj manj kot 40 milj zračne razdalje sva porabila okrog 8 ur in prevozila 55 morskih milj. 

Le Marin - jadrnice na sidru

Le Marin, mestece na jugozahodu otoka Martinique leži v dnu precej širokega in tudi plitvega zaliva. Marina ima preko 600 privezov, približno še enkrat toliko jadrnic pa je zasidrano ali privezano na bojah v zalivu. Marina je bila polno zasedena, na klice po radiu se ni nihče odzval. Že v temi sva se privezala na edino prosto bojo, ki sva jo opazila, a naju je potem zjutraj pregnal uslužbenec marine, saj naj bi se ta dan vrnil lastnik boje. Midva sva potem sidrala v zalivu, globina vode je med 4 in 5 m, sidro pa v mulju dobro drži. 

Božični koncert v Le Marinu

To je seveda v redu, saj je tu otok zelo nizek, tako da pihajo čezenj vetrovi, ki s kakšnim deževnim oblakom dosežejo tudi to 30 in več vozlov. Nama je sidro dobro držalo, tako da se je kapitan - tokrat s svojim gumenjakom - lahko odpeljal na kopno in naju prijavil. V noči s srede na četrtek se je vreme razjezilo, kot iz škafa je lilo skoraj celo noč. In ker zvečer nisva dobro zaprla vseh oken, sta bili postelji v dveh kabinah dobro namočeni. A čez dan se je zjasnilo in na soncu sta se ležišči posušili. Menjaje sva se s čolnom odpeljala na obalo, jaz sem se sprehodil po mestu. 
Martinique je del Francije z lokalno samoupravo, a je tudi del Evropske unije, zato so tudi cene v trgovinah in restavracijah precej bolj evropske, kot na St.Luciji. A ena dobra stran obstaja: telefonski pogovori se zaračunavajo po EU tarifi, kar sva seveda izkoristila. Samo mesto me ni prevzelo, vsaj jaz v njem nisem našel kakšnega posebnega šarma. Je pa res, da sem bil tam samo kaki dve uri v največji vročini. Tudi tu je prevladovalo praznično razpoloženje, čeprav se sam nekako temu nisem mogel  pridružiti, ker pač nisem navajen Božiča pri 30 stopinjah. Bila pa mi je všeč skupina v tradicionalna oblačila oblečenih domačink, ki so pod šotorom ob spremljavi benda temperamentno prepevale stare božične pesmi z otoka.

Yole - znamenita jadrnica, s katerimi prirejajo tekmovanja okrog otoka

Zvečer je prispela na ladjo nova posadka - kapitanova soproga in še dva para. Zdaj bodo pet tednov križarili po Karibskih otokih. Posadko je bilo treba na jadrnico prepeljati z gumenjakom, v trdi temi in pri močnem vetru je bilo treba opraviti kar  tri vožnje do bencinske črpalke in nazaj. Prišleki so po celem dnevu potovanja kmalu popadali po kabinah, a okrog dveh zjutraj smo bili spet vsi na nogah, saj se je nad nami ob močnem vetru, zgleda, utrgal oblak. Zdaj smo že vedeli, da je treba ob takem vremenu zapreti vsa okna.

Večer v Marigot Bayu

Zjutraj je kapitan še enkrat odšel na kopno, saj je bilo treba odjaviti celotno posadko, nato pa smo krasno, hitro, z močnim vetrom in v soncu odjadrali na St.Lucijo v Marigot Bay, se spet privezali pred restavracijo Chateau Maygo in bili pravočasno tam za "Happy hour", ko plačaš en Caribbean Rum Punch in dobiš dva. Ker je bil to moj zadnji dan v Karibih, sem na ta Rum Punch povabil vso posadko. Sam sem imel po dveh kozarcih kar dovolj, ostali so nadaljevali vse do večerje. 
Rum Punch pripravljajo na različne načine, glavne sestavine so seveda rum, limona ter jabolčni ali ananasov sok, potem je pa tu še kak dodatek, za katerega sploh ne vem, ter seveda kocke ledu. Zna biti pa precej zahrbten...

Chateau Mygo v pričakovanju Božiča

V petek zjutraj sem še izkoristil tuš v bližnji marini, se poslovil od kapitana in njegove posadke ter se opoldan odpeljal s taksijem na letališče v Castris. Od tam sem s Caribbean Airlines odletel na Trinidad, zvečer pa s Trinidada v London. Malo me je bilo strah, kako bo šlo s to letalsko družbo, a sem bil prijetno presenečen. Družba je že dve leti zapored proglašena za najboljšo v tem delu sveta, jaz bi celo rekel upravičeno. So izredno prijazni, sedeži v letalu za London (Boeing 767-300) niso preblizu skupaj, za večerjo imajo več menijev, pa še nove filme in odlično glasbo vrtijo med poletom. V Londonu sem opoldne ujel še EasyJet za Zagreb, tam pa me je po osmih tednih odsotnosti pričakala Snežna...

Tu se moji zapisi pravzaprav končajo, vendar nameravam napisati še zaključek, a je treba vse še malo premisliti in urediti v glavi, pa še prazniki so tu. A bom že našel nekaj časa tudi še za zadnjo besedo.

Marigot Bay

Dva dneva se nisem oglasil, bilo je nekaj problemov z internetom. Računalniška baterija je namreč tako slaba, da lahko delam le, ko je računalnik vklopljen. In, ko je barka priklopljena na omrežje - če interneta ni v dosegu, pač ne gre.

Rodney Bay marina v pričakovanju glavnine ARC jadrnic 

Medtem se je že zgodilo kar nekaj pomembnih stvari. Nismo mogli podaljšati priveza v Rodney Bayu, trije člani posadke pa so zapustili barko. Didi se je moral nujno vrniti domov, Francozinji pa sta se odločili, da bosta še ostali v Rodney Bayu v hostelu in se nato preselili na Martinique. Tako sva s kapitanom ostala sama in včeraj popoldan odjadrala 9 milj proti jugu v Marigot Bay.

To je majhen zaliv na zahodni obala St. Lucie, znan po tem, da je odlično zaščiten proti hurikanom. Dva, v zadnjem času največja, se ga nista dotaknila. Zaliv je obdan z mangrovci, v njem je mala marina z nekaj več kot dvajset privezi, vasico sestavljajo predvsem počitniške vile in apartmaji, na severni strani zaliva pa je lepa plaža. 

Marigot Bay - plaža, kjer so snemali film Dr.Doolittle...

Midva sva se privezala pred prijetno restavracijo Chateau Mygo, sinoči sva tam večerjala ribo in lignje - ti so bili pripravljeni na kreolski način, zelo okusni. So pa cene kar evropske.

Danes je tu nacionalni praznik, zvečer bo živa karibska muzika, jutri ali pa v nedeljo se bova odpravila še malo dlje proti jugu, najverjetneje do Soufriera, v senco znamenitih Pitonov. Mimogrede, tudi njihovo domače, zelo popularno pivo se imenuje Piton. 

Počitniško naselje ob marini

V ponedeljek se bova najbrž vrnila sem, nato v torek odplula na približno 30 milj oddaljeni Martinique, kamor v četrtek zvečer prispe nova posadka. V petek se bomo vrnili na St.Lucio - verjetno spet v Marigot Bay, jaz pa se potem v soboto pričnem vračati domov. 

Trenutno je računalnik preko inverterja priključen na ladijske baterije, tako da bo treba tale zapis kmalu končati. Če ne jutri, v naslednjih dneh se zagotovo še oglasim, sicer pa bom blog dopolnil, ko se vrnem domov...

Marigot Bay - pogled z marine...

Še en dan v marini...

Današnji dan se ni odvijal tako, kot sem pričakoval...

Gros Islet - v nedeljo mirna ulica, zgleda ponoči nekoliko drugače...

Včeraj je namreč pri točenju vode v jadrnico popustil pokrov na vodnem tanku in se je voda, ko je bil tank napolnjen, seveda veselo pretakala v jadrnico. Pritisk vode v napeljavi na pomolu je sicer slab, a po dolgem času se mi je zazdelo, da nekaj le ne more biti v redu in sem malo natančneje pogledal v notranjost jadrnice. A je bilo že prepozno in na dnu jadrnice pod podnicami je voda že veselo žuborela... Nič pretresljivega sicer, le ogromno dela, saj je treba vso odvečno vodo spraviti iz barke in barko posušiti. In to smo počeli danes od jutra do poznega popoldneva. Celo gladina vode v marini je narasla, toliko smo je zlili v morje.

Takole je na plaži prodajalec spominkov zložil svoje artikle

Ko je bilo delo opravljeno, nas je že čakal lokalni vodič (kapitanova izbira), ki nas je s taksijem odpeljal v Gros Islet - domačini izgovorijo ime vasice tako, da ne moreš vedeti o čem govorijo, neponovljivo! Tam so nam v prijaznem majhnem lokalu postregli z okusno kalalu (orig. callaloo) juho, nekoliko podobno naši špinačni juhi, ki je odlična podlaga za ribo ali raka. Mi smo jedli ribo - rdečega snapperja (tako so nam povedali).  To je riba, ki živi v toplih atlantskih vodah in je zelo okusna. Skratka, dobra večerja. Le okolica je bila precej manj prijazna, kot v nedeljo popoldne, ko sva se tam skozi sprehajala z Didijem na poti na Pigeon Island. Zvečer so na plan prilezli dilerji in tam se to potem vsem na očeh preprodaja in kadi, pravijo da včasih tudi medsebojno obračunavajo. Sicer pa je marihuana del rasta religije (nekateri pravijo, da to ni religija, ampak način življenja - to je sicer že druga tema), a je tudi tu prepovedana. A kaj, ko tudi policisti kdaj kakega prižgejo. Nam se ni zgodilo nič.

Rdeči snapper - slika je z interneta

Rodney Bay marina se počasi polni z jadrnicami, ki sodelujejo v ARC regati. Glavnino pričakujejo od četrtka pa do konca tedna. Vsako barko,ki pripluje v marino, pozdravijo s trobljami ali kakim drugim kravalom, ponoči tudi prižigajo svetlobne bakle. Prav je, da si vsak, ki je opravil tako pot, da duška in prejme zasluženo priznanje. Nam so zaradi prihoda toliko jadrnic zagotovili mesto v marini le do četrtka, a smo si danes izprosili en dan podaljška, saj mora Didi v četrtek popoldan še oditi na pregled k zdravniku. Potem pa bomo odpluli v Marigot Bay, prijazen kraj, kakih 9 navtičnih milj južno od tod.

Še posnetek z vrha trdnjave na Pigeon Islandu...

Toliko za danes, upam, da se bo jutri zgodilo že kaj bolj zanimivega...

Pigeon Island

Včeraj sem obljubil, da bom napisal kaj več o marini in opisal izlet na Pigeon Island. To
je markanten otoček z dvema okrog 100 m visokima vrhovoma - zdaj povezan s St.Lucio. 

Hiše v Gros Isletu so take...

Karibski otoki so bili že od 15. stoletja dalje predmet kolonialnih prepirov med evropskimi državami. Najprej je bil tu Kolumb, in otoki so pripadli Španiji. Po zatonu španskega imperija so se za te otoke potegovali Francozi, Angleži in Nizozemci in vsi so so sem pripeljali sužnje iz Afrike. Vsi skupaj blizu 4 milijone črnih sužnjev. Celo Danci so bili tu, pa so današnje Deviške otoke (U.S. Virgin Islands) predali Amerikancem. St.Lucia in z njo Pigeon Island je najprej pripadel Francozom.

Ali pa take...

Pod njihovo vladavino so na tem področju precej šarili pirati. Najbolj slaven pirat, ki je imel svoje oporišče na Pigeon Islandu, je bil Francois Le Clerc z leseno nogo. Še danes legende pripovedujejo o piratu, ki so ga Francozi imenovali Jambe de Bois. Ko so Francozi leta 1778 napovedali vojno Angležem, je bilo tem dovolj in so Francozom vzeli St.Lucio, skupaj z malim otočkom. Na njem so zgradili močne utrdbe in od tam opazovali Francoze na Martiniku. Francozi so leta 1782 poskusili ponovno zavzeti St.Lucio, a jih je admiral Rodney (po njem se imenuje cel zaliv) s Pigeon Islanda opazil, ko so zbirali floto, jih prehitel in napadel ter težko porazil. Od tedaj pa do leta 1979 je St.Lucia ostala pod angleško vladavino. Med drugo svetovno vojno so Pigeon Island posodili Amerikancem, ki so na njem postavili signalno postajo za svoje bojne ladje.

Krščanstvo so sem prinesli Francozi

Že kmalu po vojni pa so začeli na St.Lucii pospeševati turizem, tudi jahtni in otok je postal poznan kot rajski otok. Ko so leta 1970 pričeli graditi marino, so material odvažali nekaj kilometrov na sever in z njim povezali Pigeon Island in St.Lucio. To področje je zdaj narodni park in seveda pobirajo vstopnino. So pa lepo ohranili utrdbe, z vrhov pa se ponuja krasen pogled na Rodney Bay in še naprej na otok.

Tja gor sva se včeraj odpravila z Didijem - kapitan kao ni imel časa... Je kar dve uri hoda iz marine do vrha - in seveda tudi dve uri nazaj. A je vredno. Pot naju je vodila skozi vasico Gros Islet, še pred nekaj leti poznano po drobnih kriminalcih, ki so brskali po jadrnicah na sidru v zalivu, medtem ko se je posadka odpravila na kopno. Zdaj so to s povečano policijsko aktivnostjo baje odpravili, saj pritožb ni več.

Nedelja je...

Prebivalci,  največ je tistih, ki pripadajo rasta religiji, imajo dolge lase spletene v tanke kite, brado in brke, so pa vsi zelo prijazni. Skoraj vsak te pozdravi, vpraša kako ti gre in če ti je všeč pri njih. Seveda nam je. 

Ker je bila nedelja, je bilo ogromno ljudi na plažah. Domačini so se pripeljali s svojimi, večinoma zelo velikimi, avtomobili, iz njih zložili ogromno jedače, še več pa pijače in na ves glas navijali radio, predvsem reggae in Boba Marleya. Med potjo sva se ustavila pri enem od mnogih kioskov, kjer prodajajo vse možne pijače, spila pivo, se pogovarjala s prijaznimi domačini, ki so nama hoteli prodati vse mogoče spominke, pa tudi kakšna trava bi se našla - a sva ostala neomajna in nepodkupljiva.

Pigeon Island

Danes, v ponedeljek, pa sva se odpravila k zdravniku, ki je Didiju naravnal izpahnjeno zapestje. Dobil je mavec, ki ga mora nositi kake štiri tedne. K sreči pride 19. decembra na barko dodatna posadka, sicer bi bila kriza. Tu sicer ni zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja, tako da je treba vse zdravstvene storitve plačevati. Baje sicer niso predrage, a midva sva bila v zdravstvenem centru, ki je namenjen predvsem tujcem in tu so cene drugačne, že skoraj evropske. K sreči naša zavarovanja take izdatke pokrijejo. Kljub temu je celoten poseg trajal kar pet ur, v glavnem čakanje na sestro, na dokumente, na zdravnika, na rentgen, na rentgenske slike, na izdelavo CD-ja s temi slikami itd... Pa vsako stvar (razen čakanja) seveda zaračunajo. A glavno je, da bo roka v redu. 

Pogled z vrha na zaliv, v ozadju mestece Rodney Bay z marino

Fotk danes nisem nič napravil, bom jutri...

Iz Rodney Bay marine...

Včerajšnji zapis je bil nekoliko na hitro, danes bom dodal še nekaj vtisov s prečenja in počasi spet prešel na dnevno zapisovanje dogodkov. Seveda, kolikor bosta dopuščala čas in internetni dostop.

Genaker, s katerim nismo imeli sreče...

Zdaj prebiram tudi Janezov blog. Pravzaprav ga piše Janko, preko satelita pošlje Sergeju, ki potem poskrbi, da je to ažurno objavljeno. V zadnjem zapisu (7.decembra) je Janko opisal svoje intimne občutke in iskal odgovore na vprašanja, ki jih prav dobro razumem. Široko morje je nekaj posebnega, prevzame te, in ko si poskušaš odgovoriti, zakaj je tako, ne znaš enostavno odgovoriti. Je neka notranja, sprva še nedoločeno izražena želja, ki raste. Ko želja postane cilj in se uresniči, si zadovoljen, ponosen in (vsaj za nekaj časa) pomirjen. Še enkrat iskrena hvala vsem, ki so me pri tem cilju podpirali in podprli, zlasti pa Snežni, ki tako potrpežljivo prenaša mojo dvomesečno odsotnost. A čez dva tedna bom spet doma! 

Tale oblak nam je prizanesel...

Na naši poti preko Atlantika večjih vremenskih težav - razen pomanjkanja vetra - nismo imeli. Squalli, kot tu imenujejo nenadne plohe, so se nas izogibali. Še največ jih je med svojo stražo naštel kapitan. Zadeva gre takole: podnevi gledaš naokoli in opazuješ oblake. Pozorni moramo biti na tiste temne, ki potujejo z vetrom proti barki. Njihova hitrost je večja od hitrosti barke in tako te seveda ujamejo. V tem letnem času niso nevarni, le veter ob njihovem približevanju močneje zapiha. Od presoje posadke pa je odvisno, ali bo ta veter izkoristila in za kratek čas malo hitreje pognala barko, ali pa - če je veter že sicer dovolj močan - zmanjšala površino jader. Ti oblaki se lepo odražajo na radarskem zaslonu, kjer lahko ugotoviš njihovo oddaljenost, smer in hitrost.

Tale je pa šel preko nas...

Ker ti oblaki pokrivajo manjšo površino, se jim včasih  lahko tudi izogneš z odmikom iz smeri plovbe za kakšno miljo ali dve. Če pa pride squall podnevi, ko je najbolj vroče, se mu rade volje nastaviš, da te nekoliko ohladi in spere sol s telesa. In takoj si spet suh. Mimogrede, temperature na tej zemljepisni širini so zdaj med 25 ter 30 in več stopinjami...

Z nevihtami nismo imeli opravka, le na naš nekdanji državni praznik, 29. novembra, sem ponoči opazoval nevihto nekje za severnim obzorjem. Zeleni bliski so razsvetljevali nebo kot v gledališču, ko za kulisami prižigajo in ugašajo žaromete. Včasih pa je bela, izredno močna svetloba, nakazala strelo, ki je treščila v morje nekje bliže. V takem trenutku sem bil seveda zadovoljen, da sem bil tu in ne tam. No, nevihta se je po kakih petih urah umirila in se umaknila še dlje za obzorje.

Za higieno smo poskrbeli zelo enostavno - vedro vode na glavo, miljenje, še eno vedro, pa si gotov!

Kapitan se tušira...

Seveda smo imeli tudi težave. Z genakerjem (lahko pisano jadro, nekje med špinakerjem in genovo) prvo resno. Po dvanajstih urah vožnje z njim se je namreč pretrgala (!) spodnja vrv (trimm line), s katero je spodnji del jadra pritrjen pred premcem barke. In ob enih zjutraj je jadro veselo plapolalo visoko v zraku pred barko, tako da je bilo potrebno kar nekaj trdega dela, da smo ga ukrotili in pospravili. Popolnoma novo vrv je namreč na izhodu iz popolnoma novega kosnika (drog, ki sega pred premec barke) enostavno preglodalo. Seldnerjev kosnik namreč na koncu nima škripca in ga tudi ne predvideva... Potem pa maš, kar imaš. Čez nekaj dni smo še enkrat pognali genaker, takrat pa je ta zaradi nespretnega manevra trikrat ovil zvito

V petek zjutraj se nam je prikazala St.Lucia

genovo in spet smo ga komaj spravili dol. Potem pa do konca, k sreči, ni bilo takega vetra, ki bi opravičil ponovni dvig tega jadra.

Najbolj resna zadeva pa je Didijeva poškodba. V četrtek zjutraj ga je pri uravnavanju zaviralca glavnega jadra (preventerja) zgrabila vrv in mu roko potisnila ob stebriček. V soboto zjutraj sva obiskala zdravnika v Rodney Bayu, ta pa ga je poslal k specialistu, ki mu bo jutri, v ponedeljek, uravnal izpahnjeno zapestje. Jutrišnjega obiska v ambulanti mu nihče ne zavida...

Jutri bom napisal kaj več o tukajšnji marini, kjer se vsi pripravljajo na prihod glavnine jadrnic v ARC regati. Zaradi njih lahko mi ostanemo v marini le do četrtka...

Klubska zastava na Atlantiku...

Pisal pa bom tudi o današnjem izletu na Pigeon Island, zgodovinsko točko na severu otoka, s katere so Angleži v 18. stoletju kontrolirali francosko ladjevje na Martiniku, v drugi svetovni vojni pa so Američani na njem postavili signalno postajo...

Prečenje...

Smo že na Karibih, točneje v Rodney Bay Marini na St.Lucii. Prispeli smo včeraj popoldan po 20 dneh in 2 urah jadranja od Las Palmasa, našega zadnjega stika s trdno podlago. V tem času smo prejadrali 2902 morski milji...

A pojdimo lepo po vrsti.

Takole zgleda Las Palmas s sidrišča pred marino

V petek, 15. novembra smo, kot je bilo dogovorjeno, izpluli iz marine Rubicon na Lanzarotu točno ob petih zjutraj. Komaj smo pokukali izza otoka, je že pihnil severnik, 12 do 15 vozlov, tako da smo jadrali z glavnim jadrom in pol genove (to je sprednje veliko jadro), hitrost pa je bila med 7,2 in 7,8 vozla (vozel ustreza hitrosti ene morske milje na uro). Seveda je bilo kar precej valov in pojavili so se prvi znaki morske bolezni. Karen, ena od obeh mladih Francozinj, ki sta z nami že od Almerinara, je bruhala – a tako, kot vsi začetniki v tem poslu -  seveda na napačni (zgornji) strani jadrnice, tako da je ona in z njo vsi mi, ki smo bili ta čas v kokpitu, dobila vrnjenega nekaj na hitro pojedenega zajtrka. 

Rhea čaka na start ARC regate

Okrog desete ure nas je obiskala jata delfinov, ki pa se ni pustila posneti. Še preden smo privlekli fotoaparate na svetlo, so že izginili, a so se vrnili okrog 17 ure. Ob 18.30 pa smo že vpluli v pristanišče v Las Palmasu. Odličen čas za preplutih 95 milj!

Nekoliko smo še vedno upali, da bomo le dobili prostor v marini, a nam je upe pregnal mornar na sprejemnem pomolu, ki nikakor ni imel razumevanja za naše želje. Ker se naš skiper ni pustil kar tako odgnati, je prišlo do nekaj povišanih tonov, mornar je poklical policijo, prišla sta dva mlada policista, dobro govorila angleško in se opravičila zaradi mornarja,ki mu pač popuščajo živci, ker ima zaradi ARC udeležencev ogromno dela. Umirila sta situacijo, mi pa smo odšli pred marino na sidro.

Takole smo jadrali, če je bil veter

Noč na sidru je bila nemirna, vlekel je severnik, zjutraj pa smo se vrnili v marino na črpalko in potem počasi točili gorivo. Poleg polnega tanka na jadrnici smo v 30 litrske plastične  posode natočili še dodatnih dvesto litrov (ena posoda je bila 20-litrska). Skiper je medtem odšel še pogledat zadnje vremenske prognoze in kupil še nekaj pomorskih kart. Srečali smo se tudi z Janezom, kapitanom na Rhei, ki se je intenzivno pripravljal na start ARC regate, 24 novembra. Ob 11 uri smo pričeli naše prečenje Atlantika.

Kurz proti jugu, jadramo samo z genovo, pa še to smo skrajšali, ko se je hitrost vetra povečala na 30 vozlov. Ko smo že pri vetru – imeli smo srečo, da nam celo pot ni bilo treba jadrati proti vetru. V glavnem je pihal severnik ali pa severovzhodnik ali pa nič (oziroma skoraj nič).

In tako smo jadrali in jadrali...

Sončni vzhod 25 novembra...

Kapitan je najprej želel čimprej proti zahodu – na t.im. točko 25/25, to je 25 stopinj severne širine in 25 stopinj zahodne dolžine. Je pa imel kapitan poleg te želje tudi satelitski telefon in vsake tri ali štiri dni zvezo z Nemčijo, kjer je bil v Nürnbergu štab poznavalcev, ki so imeli pregled nad vremensko situacijo na Atlantiku. Ti so ga od te namere odvrnili, mi pa smo jadrali dalje proti Kapverdskim (Zelenortskim) otokom.

Počasi smo se navajali na nov ritem – šesturna straža, nato devet prostih ur, pa znova straža in nato novih devet ur. Stražili smo v paru, menjava na vsake tri ure. Tako smo bili vsake tri ure po trije naenkrat budni, če je bilo potrebni izvesti kak manever, zamenjati jadro in podobno.

Sončni zahod 27.novembra

Časa nismo spreminjali, vse do Karibov je na barki veljal univerzalni čas (UTC). Šele, ko smo pristali, smo premaknili ure za štiri nazaj in zdaj imamo atlantski čas (pet ur za slovenskim).

Meni so bile najbolj všeč straže, ko sta se menjavala dan in noč. Sončni zahod in sončni vzhod sta vedno povezana s čudovitim prelivanjem barv. Te so najlepše po sončnem zahodu oziroma pred njegovim vzhodom. Na obzorju so največkrat oblaki, na katerih se te barve lomijo in spreminjajo. Na fotografski aparat pa jih nikakor nisem mogel ujeti take, kot sem jih videl sam.

Takole smo si pomagali, ko ni bilo dovolj vetra

Drugo, povsem različno doživetje, pa so luna in zvezde. Če ni nad nami oblakov, so zvezde izredno svetle. Od meni znanih zvezd le Severnica, ki je tu nekoliko nižje nad obzorjem, ne sveti tako, kot smo je navajeni doma. In če ne bi jasno videl Velikega voza, bi jo pravzaprav težko našel. Mali voz sem popolnoma razločno videl le enkrat. Svetloba,ki jo izžarevajo zvezde pa zbledi, ko se najavi luna, ki je bila prvi dni našega potovanja lepo okrogla. Že pred njenim vzhodom se nebo razsvetli, potem pa,kot bi prižgal reflektor. Morska površina je lepo osvetljena, v peneči se vodi za barko pa odseva plankton, včasih kaka meduza ali drugo morsko bitje. Z vsakim dnem oziroma nočjo, ko se luna manjša, pa prihajajo

Leteča riba

počasi spet zvezde do veljave.

Tistih pravih, velikh morskih prebivalcev smo videli bolj malo. Tretji dan našega potovanja so nam pot prekrižali trije kiti, ki pa so se tako počasi premikali, da smo se jim morali izogniti. Kdo ve, kako bi bilo, če bi na njih naleteli ponoči... Trikrat so nas, a le za kratek čas, obiskali delfini – enkrat družina z mladičem – ki so nam še polepšali dan, 

V izobilju pa je letečih rib. Te živijo predvsem v toplejših morjih.Imajo to sposobnost, da se s pomočjo lepo razvitih kril poženejo iz vode, ko jih preganjajo večje ribe. Običajno letijo okrog 50 metrov daleč, za nekatere pa bi rekel, da so letele, pravzaprav jadrale, nad valovi tudi 100 metrov in več. Pravijo, da so jih videli leteti tudi do 400  metrov daleč. Ko bežijo pred večjimi ribami se na slepo poženejo iz vode in baje nad vodo ne vidijo nič. To je tudi razlog, da smo jih pobirali na barki, pravzaprav ob vsakem dnevnem času. Ena je priletela Didiju tik ob skodelici s kavo, ki jo je pil v kokpitu. Ena pa je ponoči priletela skozi odprto straniščno okno in končala v umivalniku. Zanimivo!

Albatros si nas je dobro ogledal...

Daleč od obale pa smo srečavali tudi albatrose, ki iščejo hrano daleč na odprtem morju in so čudoviti letalci. Po pravilu so najprej kake trikrat zaokrožili nad barko, si nas dodobra ogledali, se nastavili fotoaparatu, nato pa odjadrali dalje, še bolj proti obzorju.

Ko se je potovanje prevesilo v drugo polovico, so nastopila daljša obdobja brez vetra, na katera pa smo bili pripravljeni. Takrat je zapel motor, vklopljena sta bila avtopilot in hladilnik, potovanje pa je postalo nekoliko bolj dolgočasno (in glasno). Mimogrede, porabili smo vso zalogo goriva. Tisti pravi pasatni veter pa smo imeli le pet dni pred ciljem, pa še ta je bil kar precej časa tako slab, da smo si morali pomagati z motorjem...

Po prihodu v Rodney Bay smo si nazdravili...

Zadnji dan na Lanzarotu

Še ena nočna iz marine...

Danes je zadnji dan na Lanzarotu. Izkoristil sem ga še za en sprehod, posnel še nekaj fotk, zdaj pišem – verjetno – zadnje poročilo s te strani Atlantika. V tem tednu sem dodobra spoznal otok in menim, da je vreden obiska. Zanimiva vulkanska zgodovina, razgibana površina, vse naokrog ugasli vulkani in veliko z njimi povezanih zanimivosti, ki jih dobro prodajajo turistom. Pa vendar so cene, zlasti v marinah in v restavracijah, precej nižje kot pri nas ali pa na hrvaški obali. Je pa res, da tu živijo od turizma celo leto. In tega, da živijo od turizma se presneto dobro zavedajo, zato naredijo vse, da gostu ustrežejo in da se bo ta spet vrnil. Prijetno me je presenetila urejenost otoka, s pokrajino usklajena arhitektura in čisto okolje. Problem nastane, ko potrebuješ nekaj, česar povprečni turist niti pod razno ne bi iskal. Včeraj sem iskal malo večje škarje, s katerimi bomo rezali prazne plastenke, da ne bodo zavzele preveč prostora. V supermarketu jih ni, ko sem spraševal enega Španca v izposojevalnici avtomobilov, me je hotel poslati v 15 km oddaljeno Yaizo, verjetno zato, da bi pri njemu najel avto. No, potem sem jih našel v Playi Blanca, tam kjer sem kupil ponev, zajemalko itd.

Castillo de las Coloradas

Danes sem si še malo ogledal okolico marine. Zanimiv je predvsem stolp Castillo de las Coloradas na Punti del Aquila ob marini. Opazovalnica je bila zgrajena med 1741 in 1744, torej kmalu po tem, ko so vulkanski izbruhi popolnoma spremenili južni del otoka. Z zvonjenjem so opozarjali prebivalce pred prihodom piratov. 

Tudi hotel Vulcano je vreden ogleda zaradi svoje arhitektonske zasnove in lepo in zanimivo urejene notranjosti. Glavni vhod v hotel je skozi prostor, ki je nekakšna cerkvena ladja brez oltarja.

Hotel Vulcano

Jutri že navsezgodaj izplujemo proti Las Palmasu, pričakujemo, da bomo tam okrog osmih zvečer, v soboto pa bomo verjetno že nadaljevali, saj bo zgleda, ugoden veter in to velja izkoristiti. Potem pa verjetno kakih 20 dni neprestanega jadranja. Upam, da bomo čimprej ujeli pasatne vetrove, ki nas bodo popeljali na ono stran.

Še nekaj o jadrnici. Bavaria 46 ni posebej opremljena za to pot, mi pa seveda tudi ne tekmujemo. Jadrnica ima seveda vso potrebno varnostno opremo, poleg glavnega jadra in dveh prednjih jader pa ima le še viharno jadro in gennaker. Avtopilot je navaden, hidravlični, in predvsem zaradi njega bo potrebno od časa do časa pognati motor, da bomo preskrbljeni z energijo. Če bomo pa ob tem še malo vklopili hladilnik, tudi ne bo nič narobe. Kapitan je predvidel šesturne straže, a tako, da se na tri ure en stražar zamenja in naslednji nastopi šesturno stražo. Prednost takega načina je, da imamo med dvema stražama 9 ur časa, da se naspimo, pa še kaj postorimo. Straže pa ne bodo monotone, saj se člani menjajo. Enkrat na dan bo skupno kosilo, ostalo si pripravimo sami - malico, čaj, kavo - takrat ko nam to najbolj ustreza. 

Vhod v Hotel Vulcano

Naš cilj na oni strani je karibski otok Saint Lucia, nato pa nameravamo še malo sem ter tja  po Karibih. 19 decembra prileti na Martinique nov del posadke, ki bo še kak mesec ostala na Karibih, jaz pa se s St.Lucie vračam 21., doma pa bom 22. decembra.

 Tisti, ki moj blog redno spremljate, si lahko zdaj nekoliko odpočijete, tam po Miklavžu pa le od časa do časa poglejte, če se na blogu že kaj dogaja. Če se ne bo, pač nismo ujeli najugodnejšega vetra in bo potrebno še malo potrpljenja...

Pogled s Punte del Aquilla proti marini in Playi Blanca

Še ena nabava

Ena nočna iz marine

Zadeva s plinsko jeklenko se ni razpletla popolnoma po pričakovanjih. Ž e pred osmo uro zjutraj sva se z Didijem odpeljala v Arrecife v plinarno. Tam so nama po precej dolgem čakanju povedali, da jeklenk ne morejo napolniti, ker nimajo pravega nastavka. So pa ugotovili, da bi nam na eni njihovi črpalki – ki je k sreči na poti proti marini – lahko jeklenki zamenjali. No, eno so nama zamenjali, druge pa ne, ker ni po njihovih standardih. Med čakanjem sem tudi ugotovil, da bi bilo po pogodbi treba avto vrniti že do 9. ure. Malce pohlevno sem ob 10h prinesel ključe v izposojevalnico, človek za pisalno mizo, pa komaj, da me je pogledal in podpisal, da je avto vrnjen. Ni pogledal niti avta, niti vprašal,kje je parkiran, stanje goriva jih pa sploh ne zanima. Dobiš, kakršnega dobiš, vrneš, kakršnega vrneš.

Drugi del provianta

Smo pa v štirih dneh z avtom prevozili okrog 460 km in natočili 30 litrov goriva. Dizel pa je tu po 1,06 evra... Kar se plina tiče, je bil uspeh torej polovičen.

Je pa med tem kapitan uredil v supermarketu, da so nam pripeljali proviant na barko. Med drugim tudi 24 osemliterskih plastenk pitne vode, kar bo moralo zadostovati do Karibov. Piva (z in brez alkohola), mleka, kokakole in sadnih sokov še nisem uspel prešteti, a žejni in lačni ne bomo.

Odločitev je padla – z Lanzarota odpotujemo v petek zgodaj zjutraj v Las Palmas, kjer bomo do roba še dotočili gorivo in vodo. Na privez zaradi jadrnic, ki bodo štartale

Danes je bil v marini spet sejem...

24. Novembra v ARCu, ne računamo.Če bi se pa po kakem čudežu privez vendarle našel, bomo morda ostali še kakšen dan tam, da doživimo nekoliko ARC vzdušja (ARC – Atlantic Rally for Cruisers je regata, ki jo vsako leto pripravijo Angleži in je namenjena vsem, ki želijo prečkati Atlantik bolj organizirano in verjetno tudi varneje, saj so varnostne zahteve za sodelujoče jadrnice zelo visoke. Prav taka pa je tudi prijavnina in vsi s tem povezani stroški. Letos na regati sodeluje preko 200 jadrnic, med njimi tudi Janez Mrak - rheajadra.blogspot.com).

Še eno zanimivo ime

Na začetku sem zapisal,da je pri našem podvigu še precej neznank. Ena od teh je bila tudi posadka, ki bo prečkala Atlantik. Bilo naj bi nas šest, a za enega člana posadke se je vedelo že na Ibizi, da ga ne bo. Ostala dva pa se nikakor nista izjasnila, kdaj bosta pravzaprav prišla, eden bi lahko šele čez dva tedna itd., Tako se je kapitan odločil, da bosta namesto treh na začetku predvidenih članov posadke, z nami jadrali mladi Francozinji, ki sta se že izkazali na poti od Almerimara do Lanzarota. Predvsem dobro kuhata, kar ni zanemarljivo, pridno se pa tudi učita mornarskih veščin. Poleg tega sta bili tako ali tako že namenjeni preko Atlantika. Sicer pa, kapitanova beseda je na ladji prva in zadnja...

Ne verjamem, da bo tako dober kot kraški...

Vremenska poročila in taktične napotke bomo dobivali preko satelitske povezave s kapitanovo soprogo Ilko v Nuernbergu. Ona je tudi obljubila, da bo Snežno redno  (vsaj enkrat tedensko) obveščala o našem položaju. Jaz pa se z Atlantika ne bom oglašal, oglasil se bom šele čez kake tri tedne (dodaj ali odvzemi nekaj dni) s Karibov.

Jutri, zadnji dan v Lanzarotu, prirejajo v marini srečanje posadk. Tu so seveda samo posadke, ki jadrajo na daljše razdalje. Kako bo to izgledalo, še ne vem.

Upam, da bom jutri popoldne lahko še napisal kak utrinek – predplačani dostop do interneta nam poteče ob 18. uri, takrat pa bomo že na sprejemu, nato pa gremo še na večerjo. Če se uspemo v Las Palmasu privezati v marini, pa se lahko nadejate še kakšnega sporočila.