Zadnji dan na Lanzarotu

Še ena nočna iz marine...

Danes je zadnji dan na Lanzarotu. Izkoristil sem ga še za en sprehod, posnel še nekaj fotk, zdaj pišem – verjetno – zadnje poročilo s te strani Atlantika. V tem tednu sem dodobra spoznal otok in menim, da je vreden obiska. Zanimiva vulkanska zgodovina, razgibana površina, vse naokrog ugasli vulkani in veliko z njimi povezanih zanimivosti, ki jih dobro prodajajo turistom. Pa vendar so cene, zlasti v marinah in v restavracijah, precej nižje kot pri nas ali pa na hrvaški obali. Je pa res, da tu živijo od turizma celo leto. In tega, da živijo od turizma se presneto dobro zavedajo, zato naredijo vse, da gostu ustrežejo in da se bo ta spet vrnil. Prijetno me je presenetila urejenost otoka, s pokrajino usklajena arhitektura in čisto okolje. Problem nastane, ko potrebuješ nekaj, česar povprečni turist niti pod razno ne bi iskal. Včeraj sem iskal malo večje škarje, s katerimi bomo rezali prazne plastenke, da ne bodo zavzele preveč prostora. V supermarketu jih ni, ko sem spraševal enega Španca v izposojevalnici avtomobilov, me je hotel poslati v 15 km oddaljeno Yaizo, verjetno zato, da bi pri njemu najel avto. No, potem sem jih našel v Playi Blanca, tam kjer sem kupil ponev, zajemalko itd.

Castillo de las Coloradas

Danes sem si še malo ogledal okolico marine. Zanimiv je predvsem stolp Castillo de las Coloradas na Punti del Aquila ob marini. Opazovalnica je bila zgrajena med 1741 in 1744, torej kmalu po tem, ko so vulkanski izbruhi popolnoma spremenili južni del otoka. Z zvonjenjem so opozarjali prebivalce pred prihodom piratov. 

Tudi hotel Vulcano je vreden ogleda zaradi svoje arhitektonske zasnove in lepo in zanimivo urejene notranjosti. Glavni vhod v hotel je skozi prostor, ki je nekakšna cerkvena ladja brez oltarja.

Hotel Vulcano

Jutri že navsezgodaj izplujemo proti Las Palmasu, pričakujemo, da bomo tam okrog osmih zvečer, v soboto pa bomo verjetno že nadaljevali, saj bo zgleda, ugoden veter in to velja izkoristiti. Potem pa verjetno kakih 20 dni neprestanega jadranja. Upam, da bomo čimprej ujeli pasatne vetrove, ki nas bodo popeljali na ono stran.

Še nekaj o jadrnici. Bavaria 46 ni posebej opremljena za to pot, mi pa seveda tudi ne tekmujemo. Jadrnica ima seveda vso potrebno varnostno opremo, poleg glavnega jadra in dveh prednjih jader pa ima le še viharno jadro in gennaker. Avtopilot je navaden, hidravlični, in predvsem zaradi njega bo potrebno od časa do časa pognati motor, da bomo preskrbljeni z energijo. Če bomo pa ob tem še malo vklopili hladilnik, tudi ne bo nič narobe. Kapitan je predvidel šesturne straže, a tako, da se na tri ure en stražar zamenja in naslednji nastopi šesturno stražo. Prednost takega načina je, da imamo med dvema stražama 9 ur časa, da se naspimo, pa še kaj postorimo. Straže pa ne bodo monotone, saj se člani menjajo. Enkrat na dan bo skupno kosilo, ostalo si pripravimo sami - malico, čaj, kavo - takrat ko nam to najbolj ustreza. 

Vhod v Hotel Vulcano

Naš cilj na oni strani je karibski otok Saint Lucia, nato pa nameravamo še malo sem ter tja  po Karibih. 19 decembra prileti na Martinique nov del posadke, ki bo še kak mesec ostala na Karibih, jaz pa se s St.Lucie vračam 21., doma pa bom 22. decembra.

 Tisti, ki moj blog redno spremljate, si lahko zdaj nekoliko odpočijete, tam po Miklavžu pa le od časa do časa poglejte, če se na blogu že kaj dogaja. Če se ne bo, pač nismo ujeli najugodnejšega vetra in bo potrebno še malo potrpljenja...

Pogled s Punte del Aquilla proti marini in Playi Blanca

Še ena nabava

Ena nočna iz marine

Zadeva s plinsko jeklenko se ni razpletla popolnoma po pričakovanjih. Ž e pred osmo uro zjutraj sva se z Didijem odpeljala v Arrecife v plinarno. Tam so nama po precej dolgem čakanju povedali, da jeklenk ne morejo napolniti, ker nimajo pravega nastavka. So pa ugotovili, da bi nam na eni njihovi črpalki – ki je k sreči na poti proti marini – lahko jeklenki zamenjali. No, eno so nama zamenjali, druge pa ne, ker ni po njihovih standardih. Med čakanjem sem tudi ugotovil, da bi bilo po pogodbi treba avto vrniti že do 9. ure. Malce pohlevno sem ob 10h prinesel ključe v izposojevalnico, človek za pisalno mizo, pa komaj, da me je pogledal in podpisal, da je avto vrnjen. Ni pogledal niti avta, niti vprašal,kje je parkiran, stanje goriva jih pa sploh ne zanima. Dobiš, kakršnega dobiš, vrneš, kakršnega vrneš.

Drugi del provianta

Smo pa v štirih dneh z avtom prevozili okrog 460 km in natočili 30 litrov goriva. Dizel pa je tu po 1,06 evra... Kar se plina tiče, je bil uspeh torej polovičen.

Je pa med tem kapitan uredil v supermarketu, da so nam pripeljali proviant na barko. Med drugim tudi 24 osemliterskih plastenk pitne vode, kar bo moralo zadostovati do Karibov. Piva (z in brez alkohola), mleka, kokakole in sadnih sokov še nisem uspel prešteti, a žejni in lačni ne bomo.

Odločitev je padla – z Lanzarota odpotujemo v petek zgodaj zjutraj v Las Palmas, kjer bomo do roba še dotočili gorivo in vodo. Na privez zaradi jadrnic, ki bodo štartale

Danes je bil v marini spet sejem...

24. Novembra v ARCu, ne računamo.Če bi se pa po kakem čudežu privez vendarle našel, bomo morda ostali še kakšen dan tam, da doživimo nekoliko ARC vzdušja (ARC – Atlantic Rally for Cruisers je regata, ki jo vsako leto pripravijo Angleži in je namenjena vsem, ki želijo prečkati Atlantik bolj organizirano in verjetno tudi varneje, saj so varnostne zahteve za sodelujoče jadrnice zelo visoke. Prav taka pa je tudi prijavnina in vsi s tem povezani stroški. Letos na regati sodeluje preko 200 jadrnic, med njimi tudi Janez Mrak - rheajadra.blogspot.com).

Še eno zanimivo ime

Na začetku sem zapisal,da je pri našem podvigu še precej neznank. Ena od teh je bila tudi posadka, ki bo prečkala Atlantik. Bilo naj bi nas šest, a za enega člana posadke se je vedelo že na Ibizi, da ga ne bo. Ostala dva pa se nikakor nista izjasnila, kdaj bosta pravzaprav prišla, eden bi lahko šele čez dva tedna itd., Tako se je kapitan odločil, da bosta namesto treh na začetku predvidenih članov posadke, z nami jadrali mladi Francozinji, ki sta se že izkazali na poti od Almerimara do Lanzarota. Predvsem dobro kuhata, kar ni zanemarljivo, pridno se pa tudi učita mornarskih veščin. Poleg tega sta bili tako ali tako že namenjeni preko Atlantika. Sicer pa, kapitanova beseda je na ladji prva in zadnja...

Ne verjamem, da bo tako dober kot kraški...

Vremenska poročila in taktične napotke bomo dobivali preko satelitske povezave s kapitanovo soprogo Ilko v Nuernbergu. Ona je tudi obljubila, da bo Snežno redno  (vsaj enkrat tedensko) obveščala o našem položaju. Jaz pa se z Atlantika ne bom oglašal, oglasil se bom šele čez kake tri tedne (dodaj ali odvzemi nekaj dni) s Karibov.

Jutri, zadnji dan v Lanzarotu, prirejajo v marini srečanje posadk. Tu so seveda samo posadke, ki jadrajo na daljše razdalje. Kako bo to izgledalo, še ne vem.

Upam, da bom jutri popoldne lahko še napisal kak utrinek – predplačani dostop do interneta nam poteče ob 18. uri, takrat pa bomo že na sprejemu, nato pa gremo še na večerjo. Če se uspemo v Las Palmasu privezati v marini, pa se lahko nadejate še kakšnega sporočila.

Nabava

Danes smo bili v Arrecifu, glavnem mestu na otoku. Najprej smo na letališče odpeljali Ilko, nato pa smo se zapeljali do Lidla in nabavili - recimo - polovico vsega, kar imamo na spisku in bomo potrebovali na Atlantiku.

Pripeljano smo zložili na barko...

Drugo polovico smo naročili v tukajšnjem Supermarketu in nam bojo jutri dostavili na jadrnico. Ko bo spisek hrane, pijače in drugih potrebščin dokončen, ga bom povzel tudi na tem blogu. Z vsem nakupljenim smo se že ob štirih popoldne vrnili v marino. Delno smo hrano že razmestili po barki in to sploh ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Še zlasti ne zato, ker pride jutri še druga polovica, zlasti pijača. Vse to je treba pospraviti in pritrditi ali zadelati tako, da se moka ali sladkor ne bosta raztresala naokrog, pločevinke, sadje in zelenjava pa se seveda ne smejo valjati.po jadrnici. Pri izbiri hrane je najbolj treba paziti, da je čim manj plastične embalaže, ki je ne moremo odvreči v morje in jo bomo pripeljali na Karibe. Ker jadrnica nima vgrajene naprave za pridelovanje sladke vode iz morja, bomo pitno vodo nabavili v 8-literskih plastenkah, in teh bo kar veliko... O količinah bom pisal kasneje.

Playa Dorada - na poti v Playo Blanca

Pravo razočaranje pa smo doživeli, ko smo hoteli napolniti dve plinski jeklenki. Ob priplutju v marino so nam na recepciji zagotovili, da oni poskrbijo za vse, tudi za plin. Danes pa so nam povedali, da jeklenke polnijo v Arrecifu in da jeklenk, če jih oddamo danes, do četrtka zagotovo ne bomo dobili nazaj. Tako bo treba jeklenki jutri odpeljati v 40 km oddaljeni Arrecife in tam počakati, da nam jih napolnijo. Danes smo bili tam, a tega nismo vedeli! Jutri pa moramo do 10 ure zjutraj vrniti avto. Tako se bom moral že pred osmo uro odpeljati, da bom pravočasno nazaj. Zguba!

Pogled od Playe Blanca proti marini

Sem se pa popopoldan odpravil še peš v 3 kilometre oddaljeno mestece Playa Blanca, si ogledal pristanišče, kupil še dve plastični skledi, zajemalko, ponev in kuhalnico - te je bilo zadnje, kar smo še potrebovali od opreme. pa še to sem skoraj pol ure iskal in nato našel v zakotni stranski ulici. Trgovine so namreč namenjene zgolj obilici turistov, ki pa plastičnih skled in ponev ne kupujejo, pač pa kupujejo spominke, obeske, bluze, otroške kanglice za vnuke, pa morda še kakšno pivo...

Zdaj grem spat, ker moram jutri zgodaj vstati. Ura, ki je zapisana ob mojem blogu ni prava, pa je ne znam pravilno nastaviti. Aja, še par slikic moram dodati!

Na severu Lanzarota

V ponedeljek nam je uspelo združiti koristno s prijetnim. Dopoldan smo v Arrecifu nabivili vse, kar je bilo še potrebne opreme, potem pa smo se odpeljali na sever otoka, kjer smo obiskali tri največje znamenitosti.

Vhod v Jameos del Agua

Takole gre: ognjeniške aktivnosti na severu otoka so se dogajale pred kakimi 5000 leti, precej pred tistimi na jugu. Takrat je med izbruhom vulkana Corona tekoča lava ustvarila več kot 6 km dolg podzemeljski predor, ki se končuje na morski obali. Ta predor je že pred štiristo leti služil prebivalcem Lanzarota, da so se v njem skrivali pred pirati, ki so prihajali z afriške obale. Danes je del tega predora na ogled turistom, pa tako zopet služi prebivalcem Lanzarota.

Prva postaja je bila Jameos del Agua (jameo je v jeziku domorodcev vdrtina v zemlji, skozi katero so dostopni še drugi deli podzemlja).

Jameos del Agua je uredil Cezar Manrique

To je del predora, ki je najbliže morju in kjer se je zrušil strop ter tako omogočil dostop do njegovega nekdaj podzemnega dela. Tu pa je imel svoje prste vmes že včeraj omenjeni arhitekt Cesar Manrique, ki je tu postavil umetniški, kulturni in turistični center. Na sredini vdrtine je jezerce, kjer se je morska voda prefiltrirala
skozi kamenino, v njem pa prebivajo edinstveni albino rakci. Zaradi njih je strogo prepovedano v vodo metati kovance, ker bi jim raztopine kovin močno škodovale. Manrique me nekoliko spominja na Hundertwasserja, morda tudi Gaudija - vsaj po tem, da ne pozna vogalov. Vsi njegovi prostori so zaobljeni, nobenih ravnih ploskev, sprehajalne poti so zavite, vsi materiali so vulkanskega izvora, večkrat kombinirani z lesom in - če je potrebno - prebarvani zgolj z belo barvo. Prostor je izredno tenkočutno osvetljen, tudi glasbo, ki spremlja obiskovalce, so posebej za ta prostor pisali umetniki (imen si pač nisem zapomnil). Prostor je namenjen tudi kulturnim prireditvam, zlasti koncertom - ti morajo bit resnično doživetje. Tu je tudi izobraževalni center vulkanologov in izredno zanimiv muzej.

Podzemni tunel je dovršeno osvetljen

Kilometer stran je Cueva de los Verdes - zelena jama, v kateri pa ni nič zelenega razen vodiča v zelenem. Jama naj bi se tako imenovala po pastirju, ki je tam okrog pasel ovce in prebival v jami. Sicer pa to ni jama, ampak približno kilometer dolg del podzemnega predora, ki ga je ustvarila lava in je odprt za obiskovalce. Sprehod pod zemljo je zanimiv, saj se dobro vidijo vse formacije in oblike, ki jih jih je ustvarila tekoča lava, prevzela pa me je razsvetljava v tunelu,
saj so same žarnice očem nevidne, svetloba pa se razliva tako, da na obiskovalca napravi močan vtis...

Razgledna terasa na Mirador del Rio

Zadnja današnja postaja pa je bila Mirador del Rio prav na severu otoka, danes izredno lepo urejena razgledna točka. Pa smo spet pri Manriqueju. Na prostoru, kjer je nekoč stala vojaška opazovalnica, ki je nadzorovala prehod in pristajanje ladij, je španski umetnik leta 1974 postavil kavarno, razgledno teraso in prodajalno spominkov. Točka stoji na višini 475 metrov, tik nad morjem. Od tam je najlepši razgled na Lanzarote, pa tudi na sosednji otok La Graciosa.

Tudi restavracijo na Mirador del Rio je uredil C. Manrique

Tako je minil današnji dan, po povratku v marino pa sem še zamenjal škoto glavnega jadra z novo, rdečo! Lepo zgleda.

Ognjeni otok

Danes, v nedeljo smo res bili na izletu. Vozili smo se z Opel Zafiro z dizelskim motorjem, za katere tridnevni najem smo plačali 115 Evrov. 

Salinas de Janubio - soline

Lanzarote je otok vulkanskega izvora.  Velik okrog 800 kvadratnih kilometrov, dolg kakih 60 km, prebivalcev pa ima 42.000. Na leto pa ga obišče skoraj 1, 5 milijona turistov.  Temperature na otoku so med 18 stopinjami pozimi in tja do 36 stopinjami poleti.

Lanzarote imenujejo tudi ognjeni otok, saj so ga izredno zaznamovali vulkanski izbruhi med letoma 1730 in 1736, zadnji pa je bil leta 1824. Močne vulkanske aktivnosti so velik del otoka popolnoma spremenile in ga prekrile z dva metra visoko plastjo pepela. Na otoku je okrog tristo ugaslih vulkanov, na večih mestih pa iz zemlje še uhaja vročina. Velik del tega področja je bil leta 1974 proglašen za narodni park Timanfaya.

Narodni park Timanfaya

Vulkani niso visoki, najvišji ima nekaj manj kot 700m. Pokrajina v narodnem parku je presenetljiva. Barve se prelivajo od črne pa do nešteto odtenkov rjave, nekatera pobočja so gladka, prekrita z vulkanskim peskom, drugod pa je pokrajina praktično neprehodna zardi strjene lave.

Do parka smo se pripeljali z avtom, skozi park pa nas je eno uro vozil avtobus, ki se je seveda zaustavil na vseh pomembnejših točkah. V centru parka pa z vlivanjem vode v odprtino prikazujejo delovanje gejzira. Voda se namreč v hipu upari in z veliko silo bruhne na površino.

Vulkan poskrbi tudi za perutnino...

Tudi vožnja do parka ob zahodni obali otoka je polna zanimivosti in lepih razglednih točk. Na področju, kjer se je velik krater pogreznil v morje, so danes aktive soline, kjer pridelujejo - tako pripovedujejo - izredno zdravo in z minerali obogateno sol. Na povratku po vinski cesti - tudi tu imajo svojo vinsko cesto - pa je bilo izredno zanimivo videti, kako so kmetje, v glavnem pridelovalci vina, krompirja in zelenjave ter gojitelji koz in ovac, odkopavali vulkanski pepel. Majhna jama, v glavnem recimo za en vinski trs, ter zaščitena s kamenjem, da je veter spet ne zasuje. In takih jam, pa tudi malo večjih polj je tu na tisoče. Zemlja je izredno rodovitna, vino ki smo ga pokusili v eni od "bodeg" ob cesti, pa odlično.

Eden od 300 kraterjev

Otok je privlačen za turiste, vendar na njem ni velikih hotelov, stolpnic in megalomanskih turističnih naselij. Največ zaslug, da je tako ima domači arhitekt in umetnik Cesar Manrique, kateremu je uspelo povezati naravo na otoku s sodobnim načinom življenja. Vse stavbe na otoku so nizke, bele, večina jih je obdanih z belim zidom, povsod pa je izredno čisto in pospravljeno, ob cesti ni videti odpadkov, kmetije so urejene. Unesco je otok proglasil za Rezervat biosfere.

Trte na rodovitni zemlji med vulkanskim pepelom,
pred vetrom so zaščitene s kamnitim zidom.

Po povratku v marino smo razstavili vinč, ga očistili in namazali, do konca pa ga bomo spet sestavili jutri, saj nas je danes prehitela tema...

Marina Rubicon

Včeraj in danes smo se v marini posvečali pripravam na prečkanje. Na jadrnici smo zamenjali napravo, ki usmerja polnjenje akumulatorjev (diodo), preverili motor in zamenjali olje, zamenjali nekaj dvižnic in škoto (za nejadralce: to so vrvi, s katerimi dvigamo ali upravljamo jadra).

Bi verjeli, da stane tale ligenj na krožniku 9 Eurov?

Danes smo oprali perilo, sestavili atlantske jedilnike, popisali zaloge na barki in pripravili nakupovalni seznam. Ta zgleda kot nabavnica za večji obrat družbene prehrane. Lačni in žejni v naslednjih tednih zagotovo ne bomo...

V naslednjih dneh moramo še razdreti in namazati vinč (winch, slovensko vitel - le kdo mu tako pravi?) za glavno škoto ter preveriti avtopilot in njegove prenose. Verjetno se bo še kje kaj pokazalo, pa bomo uredili še tisto...

Včerajšnji dan smo zaključili z večerjo v eni od mnogih restavracij v marini. Hrana je bila odlična, postrežba brezhibna, pri vinu ne moreš pogrešiti, cene pa so daleč pod nivojem restavracij na jadranski obali.

Marina je izredno lepa, čista in urejena. Dolg valobran je urejen kot sprehajališče, z njega je lep pogled proti Fuerteventuri in drugim kanarskim otokom.

Ilka v nakupovalnem centru

V kompleksu marine je ogromno restavracij, tavern, lokalov z glasbo - tudi Blue Note z odličnim jazzom imajo. Tu so še hoteli, apartmaji, velik trgovski center, lepa cesta pa povezuje marino s Playo Blanca.

Vsako sredo in soboto je v marini semanji dan. Danes so bile že navsezgodaj postavljene stojnice - na oko kakih sto, na njih pa ogromno vsega, kar se pač danes na sejmih pojavlja. Nekaj res lepih avtentičnih ročnih del, vezenin, domačih specialitet, pa tudi ogromno plastike, sončnih očal in ur po 9 Eurov.

Sejem bil je živ...

Seveda pa tistega, kar bi recimo želel ali potreboval ta trenutek, tu ni. Avtobusi vozijo turiste na sejem s celega otoka. Gosti so večinoma Angleži, njihova povprečna starost - spet na oko - okrog 80 let. A so veselo krožili med stojnicami in posedali po lokalih in se nastavljali soncu, ki je danes kar pripekalo...

Za naslednje tri dni smo rezervirali avto, s katerim si bomo ogledali otok - ta je izredno zanimiv - prepeljali hrano do jadrnice in v torek odpeljali Ilko (skiperjevo soprogo) na letališče v Arrecife, od koder se bo vrnila domov. Arrecife je namreč glavno mesto na otoku

Tu zimuje tudi Shipman, plod slovenske pameti..

Danes močno piha severovzhodnik. Za naše področje so napovedali celo veter do 50 vozlov Če je res tako, pa ne moremo preveriti, ker je marina na drugi strani otoka, v zalivu...

Jutri je torej nov dan, gremo na izlet. Kako je bilo, boste pa še izvedeli.

Iz Gibraltarja na Lanzarote

Nedelja, 3.november – Po temeljitih izračunih smo se odločili, da izplujemo iz marine v La Linei ob 7.00 zjutraj.

V nedeljo smo zapustili gibraltarsko skalo

Zbudil sem se prvi, točno ob sedmih. Budilke seveda nihče ni nastavil. Potem je bilo treba počakati še kake četrt ure, da je prišel mornar iz marine in prevzel kartico, ki smo jo imeli za odpiranje vrat na ponton in za kopalnico. Izpluli smo ob pol osmih, pa je bilo treba dodati motorju nekaj več vrtljajev, da smo potem v ožini ujeli najugodnejše tokove. Najbolj smo se bali, da bo skozi ožino potekal gost ladijski promet, a so se v približno treh urah, kolikor smo potrebovali za prehod najbolj kritičnega dela pojavile vsega tri ladje. Izgleda, da velike ladje ob nedeljah ne plujejo...

Ob pol destih smo bili že pri Tarifi, najjužnejšemu delu celinske Evrope. Od tam drvijo v Afriko ladje, ki povezujejo oba kontinenta. Na te je treba biti izredno pozoren, ker se manjšim ladjam in ladjicam baje sploh ne izognejo. Morda jih niti ne opazijo. Po treh urah in pol  motoriranja smo razvili jadra in ugasnili motor. Severozahodnik nas je potem lepo gnal ob afriški obali, v dvanajstih urah smo prevozili 78 milj.

Takale je maroška ribiška ladja podnevi - ponoči je druga zgodba

O maroških ribičih sem že nekaj slišal, tu pa smo jih doživeli v živo. Podnevi niso nevarni, ponoči pa zgledajo kot ogromna božična drevesca. Ribarijo daleč od obale, se vrtijo v krogu, naenkrat poženejo na 10 vozlov, pa se spet ustavijo, nato pričnejo voziti zelo počasi, in tako vso noč. Tudi če imajo vse predpisane luči, jih potem prekrijejo z močni žarometi, tako da ne moreš ugotoviti niti v katero smer vozijo, kaj vlečejo za seboj in kje so njihove mreže... Z enim takih smo se se srečali na približno 10 metrov – tudi to je minilo in nato je bil nov dan.

Na Atlantiku so sončni zahodi in vzhodi zelo kičasti. Če na obzorju ni oblakov, sonce potone naravnost v morje in se zjutraj, seveda na drugi strani, iz njega vzdigne. Če pa so oblaki, se ti ob zahodu obarvajo v različne barve, najlepša je škrlatna. Podobno je s sončnim vzhodom, le da so tam barve drugačne, bolj vlečejo na rumeno in oranžno. Tako je bilo vsaj v teh prvih štirih dneh in pol Atlantika.

Tole je sončni zahod...

Ponedeljek je bil dan, ko smo pretežno motorirali, a pred tem smo v prvih 24 urah pospravili 150 milj. Veter je padel na 3 do 5 vozlov, pihal pa je pretežno od severa, včasih malo bolj od vzhoda. Smer vetra je bila prava, a hitrost premajhna! Popoldan so se pokazali trije (verjetno) mladi kiti, pihnili nekaj vode in izginili, preden smo lahko segli po fotoaparatih.

Ponoči je bilo toliko vetra, da smo razpeli sprednje jadro in se s hitrostjo petih vozlov pomikali proti Kanarskim otokom. 25 milj od afriške obale smo naleteli na linijo kakih petih utripajočih boj, ki so se nam postavile povprek na razdalji – tako na oko – kake milje. Na enem koncu je utripala rdeča boja, na drugem zelena, vmes pa oranžne. Ker je to bila moja straža, sem izbral spodnji rob te linije, kjer je utripala zelena luč... Po nekaj sto metrih vožnje sem opazil, da za seboj vlečemo lepo rumeno, novo bojo. Ker smo jadrali, se v vijak ni mogla zaplesti, izgleda, da se je zataknila v kobilico. Medtem,ko sem segel po čakljo (ladijski kavelj), se je boja že snela, mi pa smo jadrali naprej, kot da se ni nič zgodilo. Le adrenalina je bilo kar precej... Verjetno so te boje

Še en vzhod...

zapisane v kakem peljarju ali pa jih maroška obalna straža omenja v svojih poročilih, a mi tega ne vemo. Druga straža je naletela na popolnoma neosvetljeno ladjo, ki pa se nam je izmaknila v zadnjem trenutku. Ta noč ni bila dolgočasna...

Ko ni lune, so zvezde izredno svetle. V primerjavi z našim nebom so sicer nekoliko premaknjene, veliki voz je naprimer postavljen na glavo, a severnica je še vedno na svojem mestu.

Takole je, ko ravno prav piha...

V torek smo podnevi lepo jadrali s kakimi 6 vozli, proti večeru pa je močneje zapihalo in potem pihalo vso noč, tudi do 35 vozlov. Z vetrom v krmo to ni problem. Proti jutru je veter nekoliko ponehal, a valovi so ostali.

Tudi valovi so tu nekaj posebnega. Najprej so bili valovi, ki prišli iz severnega Atlantika, kjer so divjala neurja. To so dolgi valovi, takole na pogled, kot razgibano dolenjsko gričevje, z globokimi dolinami med njimi. V njih se kaka manjša ladja takoj skrije. Potem so prišli nekoliko manjši valovi od severovzhoda, ki so se popolnoma neorganizirano srečevali z onimi prejšnjimi, tako da se je jadrnica brez kakršnegakoli vzorca zibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Pri slabem vetru to seveda pomeni, da se pri vsakem napačnem zibu izpraznijo jadra in posadka postane nervozna. Po grebenih teh velikih valov pa se potem preganjajo še manjši valovi, ki jih ustvari vsak močnejši sunek vetra. Živahno!

V sredo smo izmenično motorirali in jadrali, kakor je pač hotel veter.

V četrtek zjutraj smo imeli za seboj že 620 milj (od Gibraltarja), do Lanzarota pa še 60 milj. Ob pol osmih smo ugledali 25 milj pred seboj otoček Alegranza, ki je najsevernejši od Kanarskih otokov, nato jadrali ob Lanzarotu (kako se sklanja Lanzarote?) do njegovega južnega konca. Tam je ob mestecu Playa Blanca lepa in velika marina Rubicon, kjer

Marina Rubicon

smo pristali ob osmih zvečer. Tu se bomo pripravili in oskrbeli s proviantom,ki bo moral zadostovati do Karibov. V torek ali sredo, če bo vreme dovoljevalo, bomo izpluli. Poskusili se bomo ustaviti še v Las Palmasu, da bi doživeli nekoliko ARC vzdušja. A pravijo, da ob tem času za druge ladje v marini v Las Palmasu ni prostora.. Do takrat pa nameravam še kaj zapisati.

Od Ibize do Gibraltarja smo prevozili 430 milj, do Lanzarota nato še 702 milji, skupaj torej 1132 milj, seveda navtičnih.


Jadrnice imajo različna, včasih nekoliko čudna in nenavadna imena. Dandanašnji je najpogostejše ime Forsale, najde se pa tudi še kako drugo, zanimivo za objavo...

Iz Cartagene do Gibraltarja

Če je v sredo dopoldan še kazalo, da bomo imeli lep veter do Almerimara, se je ta popoldan

Pri izhodi z Cartagene smo srečali pravo podmornico

skoraj umiril, tako da je večino časa pel motor, le nekoliko smo si lahko pomagali z glavnim jadrom. Proti jutru je potegnil severnik s hribov in dobri dve uri smo na jadra šli kakih 8 vozlov. Nato pa se je veter popolnoma umiril in malo pred deveto zjutraj smo v četrtek zjutraj vpluli v marino  v Almerimaru že v popolni bonaci. Marina se zajeda s tremi bazeni globoko v mesto, tako da so privezi na ulicah pred hišami, ki pa so vse skupaj več ali manj počitniško naselje. 
V španskih marinah je vstop urejen tako, da se moraš najprej ob vhodu v marino ustaviti na recepciji, kjer je treba izpolniti obrazce, popišejo vso posadko in prepišejo ladijske dokumenta. Ker se jim nikamor ne mudi, traja ta postopek lahko tudi celo uro.

Marina v Almerimaru se zajeda globoko stanovanjsko naselje

Potem moraš pa še počakati, da ti pride mornar iz marine povedat, kje se lahko na praznem pontonu privežeš. Je pa vreme lepo, brez oblačka in brez vetra, vroče pa kot pri nas sredi poletja. Marina v Almerimaru je predvsem zavetišče za jadralne popotnike, ki tam s svojimi jadrnicami prezimujejo. Ti prezimovalci so dobro organizirani, vsako dopoldne imajo svoje srečanje na VHF kanalu, kjer si izmenjajo informacije, pomagajo z nasveti, pozdravijo nove prišleke, in povejo vsak dan kako šalo. Dostop do interneta v marini sicer prodajajo po 3 EUR za 24 ur, vendar je tako počasen, da se ena stran nalaga pol ure ali pa še dlje.
Ker je supermarket v neposredni bližini marine, smo se tam oskrbeli s proviantom, ki bo zalegel do Kanarskih otokov. Tam sva se našla tudi z mojim nesojenim skiperjem Terryjem (glej: www.sailingmanca.com) ter si za večerjo privoščila odlično ribo in še boljše špansko vino, za smešno nizko ceno. Zvečer je bilo mesto izredno živahno, saj tam jemljejo Haloween zelo resno in povsod je bilo polno predvsem vampirjev in čarovnic. Je bilo pa zato petkovo jutro na praznik 1. novembra izredno mirno.
Na prošnjo in priporočilo skiperjevega prijatelja sta se v petek na barko vkrcali še dve mladi Francozinji, ki sta na poti na Kanarske otoke. To se je izplačalo, ker sta že prvi dan med vožnjo pripravili odlično kosilo za vso posadko. Kako pa se bosta obnesli med jadranjem na Kanarske otoke, pa bomo še videli. V španskih marinah smo srečali kar precej mladih ljudi, ki želijo na tak način priti predvsem na Kanarske otoke.

Takole izgleda gibraltarska skala v jutranjem soncu

V petek smo opoldne izpluli proti Gibralatarju. Že vnaprej smo vedeli, da ne bo vetra in ga res ni bilo. Nas je pa zato kmalu po sončnem zahodu obiskala razigrana jata delfinov, ki so se ob naši barki izredno zabavali. Plavali so ob njej, pod njo, najraje pa so križali pot tik pred barko pod rdečo in zeleno navigacijsko lučjo. Zelena jim je bila bolj pri srcu. Metali so se iz vode na bok, plavali hrbtno in uživali, če so udarili z repom tako, da smo bili na barki mokri. Ker ni bilo vetra in je bila vožnja mirna, smo jih lahko opazovali s premca. Ponoči so se še dvakrat vrnili, proti jutru pa izginili. Dopoldan smo pripluli do Gibraltarja. Pogled na gibraltarsko skalo je impresiven. V Gibraltarju smo natočili gorivo, ki je znatno cenejše kot drugod. V dveh gibraltarskih marinah ni bilo prostora, zato smo zapluli v špansko Alcaideso, kjer stane privez (brez elektrike in vode) 17 evrov. Balzam za tistega, ki se privezuje v hrvaških marinah

Nelsonov trg v Gibraltarju

Iz marine je le deset minut hoda do meje z Gibraltarjem. Popoldan smo odšli tja. Mesto je bilo nabito polno, ker mnogi Španci hodijo ob sobotah tja nakupovat, vendar name ni naredilo posebnega vtisa. Resda ima bogato zgodovino, a prebivalci z njo ne živijo. Ulice imajo angleška imena, na ulicah stojijo prave angleške telefonske govorilnice, celo dvonadstropne avtobuse imajo in ogromno pubov. Imajo tudi svoj gibraltarski funt, s katerim pa v Angliji ne moreš kupovati. Praktično skozi mesto je speljana letališka steza, ob pristajanju in vzletanju letal pa zaprejo avtomobilski promet preko nje, da bolj drži pa potegnejo preko ceste še verigo.
Kljub vsemu - mesto je mediteransko in v njem ne moreš postaviti Anglije.
Jutri, v nedeljo zgodaj zjutraj, bomo odpluli proti Kanarskim otokom. Za prečkanje Gibraltarske ožine je potrebno pregledati več parametrov. Predvsem je potrebno vedeti, kdaj nastopita plima oziroma oseka in kdaj je najugodnejši morski tok v ožini. Z Atlantika pa seveda ne sme pihati premočan zahodnik.  V Sredozemskem morju izhlapi približno trikrat toliko vode, kot se vanj izlije iz rek. Ostala voda priteče iz Atlantika. Gladina vode na atlantski strani 30 milj dolgega Gibraltarskega preliva je za dva do tri metre višja od gladine sredozemskega morja!

Še pogled na Gibraltar iz španske marine

Glavni tok vode zaradi razlike v slanosti teče v Sredozemsko morje pri dnu, na tokove na površini pa dodatno vpliva še menjavanje plime in oseke. Po temeljitem študiju vseh teh parametrov in vremenskih napovedi smo sklenili, da se bomo odvezali jutri ob sedmih zjutraj. 
Tu so mi na recepciji marine povedali, da sicer prodajajo internet po 8 EUR za 24 ur, a je popolnoma neuporaben in naj grem rajši v kavarno v marini, ki pa na račun internetnih zasvojencev dobro služi - najmanj kavo prodajo vsakomur, ki ga sicer v kavarno ne bi bilo.

Do Kanarskih otokov je več kot 600 morskih milj, kar pomeni 4 do 5 dni neprekinjene plovbe in seveda tudi nobenega zapisa na teh straneh. Naš cilj je najprej Lanzarote, nato pa Gran Canaria, da si ogledamo floto, ki se bo organizirano odpravila preko Atlantika v okviru ARC. Od tam pa se bom spet oglasil.
.