Sobota, 26.10. - ponedeljek, 28.10
Sobota je bil potovalni dan. Glavni problem je bila teža prtljage, saj RayanAir dovoli le 15 kg. Pakiranje, tehtanje, prepakiranje, znova tehtanje, dokler nisem bil zadovoljen. S kombijem do letališča v Trevisu, nato polet na Ibizo. Predaja prtljage je popolnoma avtomatska, tako, da pri teži ni popuščanja, moja torba je bila težka 14,8 kg! Polet na Ibizo v praktično praznem letalu, hiter prevoz v marino, kjer je bila ostala posadka že zbrana - skiper Hardy, njegova žena Ilka in Didi, ki je s skiperjem že dvakrat prejadral Atlantik...
Nedelja - pregled vremenske situacije in napovedi, ki obeta močan severnik sredi tedna. Odločitev je padla, da še pred tem dosežemo špansko obalo, torej zapuščamo Ibizo. Cilj je Almerimar, cca 240 milj, kar pomeni dvodnevno - in dvonočno - nonstop jadranje. V našem primeru je to pomenilo motoriranje, kar je bilo vetra, je bil "direktugobec", kot bi rekel Janez. Straže so bile razdeljene, v paru po šest ur. Skiper z ženo od 15h do 21h in od 3h do 9h, midva z Didijem vmes. V prvih 24 urah smo jadrali vsega eno uro, si štiri ure pomagali z glavnim jadrom, ostalo pa motor... Veter med SW in SSW, 8 do 10 vozlov, praktično brez valov. Elektronika na ladji deluje zaenkrat brez napake, vsi instrumenti, od radarja do GPSa in elektronskih kart so pravilno povezani, to pa zagotavlja dober pregled nad dogajanjem. Ponoči praktično ni bilo nobenega prometa, proti jutru pa je bliže obali bilo že precej živahno. A od turistov so tu le še velike križarke.
 |
| Ibiza - pogled iz marine |
 |
| Tri četrtine posadke... |
Ponedeljek - tega nismo predvideli: okrog 11h dopoldan - kakih 15 milj pred Cartageno, se je Didi, ki je med motoriranjem stal za krmilom, nenadoma zgrudil in če ga ne bi zagrabil, bi verjetno pristal v morju. Obležal je nezavesten, a živ. Po prvem presenečenju je stekla akcija, Skiper na krmilu, Ilke pri Didiju, jaz pa MayDay na radiu. Kapitanija v Cartagini se je takoj oglasila, akcija je stekla, nasproti so nam poslali hitro ladjo civilne garde, ki je bila v pol ure pri nas. Didi je medtem sicer prišel k zavesti, a akcija je tekla dalje. Na nosilih so ga prestavili na ladjo (možje ta posel odlično obvladajo), jaz sem odšel z njim, skiper z ženo pa je popoldan priplul v Cartageno. V slabe pol ure smo bili s pacientom v Cartageni, na obali je že čakala reševalna ekipa, Didija so preložili v rešilca, mene pa v policijski avto in s sireno v bolnico. Lepa univerzitetna klinika, zgleda ko letališče... Didija so takoj prevzeli v obravnavo, jaz pa sem moral urediti formalnosti na recepciji. Ker tam ne znajo nobenega tujega jezika, jaz pa ne špansko, je bila zadeva dokaj komplicirana. Predvsem sem jim moral razložiti, da jaz nisem pacient, da je pacient že v obravnavi. Potem so si pomagali tako, da so po telefonu poklicali nekoga, ki govori angleško, jaz sem razložil za kaj gre, potem pa je dotični razložil človeku na recepciji in stvar je nekako stekla. Razložili so mi, da so obiski in informacije na urgenci točno ob določenih urah, šele proti večeru. Medtem je tudi jadrnica prispela v Cartageno, ob šestih popoldan smo se odpravili v bolnico, kjer pa še niso povedali nič določenega. Didijevo stanje je bilo normalno, vendar je bil še priključen na elektrode in infuzijo. Pravijo, da ga ne bojo izpustili, dokler ne ugotovijo vzroka za kolaps... Torej čakamo.
Zdaj lahko ugotovimo, da je pomoč na morju delovala optimalno, hitro in učinkovito. Čoln civilne garde je brzel s 30 vozli, imajo pa tudi takega, ki doseže 60 vozlov, a je trenutno na servisu. Posadka prijazna, profesionalna, ne improvizirajo, le tuj jezik jim je slaba točka...
Ni komentarjev:
Objavite komentar