Predgovor

Ne vem, kdaj me je želja po prečkanju  Atlantika resno zagrabila. Pred štirimi leti, ko so me povabili v posadko jadrnice My Gin's, sem vabilo odklonil. Želja, zgleda, še ni bila dovolj močna, nekoliko pa se je tudi že nakazovalo čezoceansko jadranje s kanadskim prijateljem Terryjem in njegovo Manco (Beneteau 44.7). Manca se je letos spomladi odpravila iz Turčije preko Sredozemskega morja proti Gibraltarju, v dobri veri in nameni, da se novembra pridruži organiziranemu jadranju preko Atlantika (ARC 2013). Kot se včasih zgodi z dobrimi nameni, se pač sfižijo. Manci, oziroma njenemu skiperju, je zmanjkalo denarja, da bi barko do konca opremil tako, kot zahtevajo strogi varnostni predpisi ARC. Manca se je zdaj ustavila v Španiji, kjer bo prezimila. Njeno spletno stran www.sailingmanca.com pa še vzdržujem.

V začetku septembra, ko je projekt z Manco dokončno splaval po vodi, je prišlo vabilo iz Nemčije. Skiper Hardy je popolnjeval posadko za svojo jadrnico (Ratz-Fatz, Bavaria 46) na potovanju iz Biograda preko Sicilije, Balearov in Kanarov do Karibov. Zimo namerava  preživeti na in okoli Karibov ter se spomladi po severni atlantski ruti vrniti v severno Nemčijo. Brez večjega omahovanja sem se odločil, da se mu pridružim na etapi od Ibize do Lanzarota, nato pa še do Karibov – vozovnico za povratek s Karibov pa sem ugodno kupil že maja.

Hardy je že dvakrat prečkal Atlantik in pravi, da se ga da prepluti tudi brez ARCa in njegovih visokih prijavnin in pristojbin. Verjamem (in upam), da ima prav.

Jutri torej odpotujem, najprej z GoOpti do Benetk, nato pa z letalom na Ibizo. Od tam naprej je pa precej neznank. Posadka bo nemško-avstrijska (izvzemši mene); do Kanarskih otokov bomo štirje, na Atlantiku pa nas bo šest.

Neznank je torej precej, izzivi pa so veliki. Kolikor bo dopuščal čas, predvsem pa internetne povezave, bom na teh straneh zapisoval svoje vtise in opisoval našo avanturo. Zanimivo bo!