Cartagena

Torek, 29 oktobra 
Dan, ko smo čakali na sporočilo iz bolnice, sem izkoristil za pohajkovanje po Cartageni. Mesto ima zanimivo zgodovino. Od 3. stoletja B.C. pa vse do današnjih dni. Od tu je tudi Hanibal začel svoj pohod preko Alp.

Pogled iz marine na Castillo del Conception

Najzanimiveje je bilo na gradu - Castillo dela Conception, kjer je pregledno urejena zgodovina mesta in z vrha lep razgled na mesto in pristanišče, ki leži v globokem zalivu. 
V mestu, predvsem ob obali, so zgrajena krasne nove stavbe, muzeji, poslovne stavbe - vse je bilo (pred krizo, seveda) zelo velikopotezno zastavljeno, a se je potem zaustavilo. Veliko je gradbišč, kjer pa delo stoji. Pred zgradbo ministrstva za delo in socialo pa je bila zjutraj ogromna vrsta. Kontrasti! V pristanišču je vsak dan druga križarka, ki pripelje tisoče turistov. Ti preplavijo mesto, v najboljšem primeru spijejo kavo ali kupijo steklenico vode in se nato vrnejo na ladjo, novim dogodivščinam naproti.

Pogled z gradu na marino - v ozadju Sea Cloud in Queen Victoria

Didi se je popoldne vrnil na ladjo, zdravniki so ga opremili z zdravili, vitamini in navodili in zatrjujejo da se kolaps ne more več ponoviti. Posadka je spet kompletna.
Zvečer se je stemnilo, bliskalo na vseh koncih, nevihta je bila močna.
Danes, v sredo zjutraj, je prekrasno vreme, nebo umito, piha ne premočan severnik - idealno za jadranje do 120 milj oddaljenega Almerimara. Le ohladilo se je nekoliko...
Priložnost da bi naš klub zgradil stavbo, kot je na sliki, smo že zamudili. Klub pa je že predal stavbo pristanišču, ker je ne more vzdrževati

Stavba Yacht Cluba Cartagena v senci križarke Queen Victoria

Od Ibize to Cartagene

Sobota, 26.10. - ponedeljek, 28.10

Sobota je bil potovalni dan. Glavni problem je bila teža prtljage, saj RayanAir dovoli le 15 kg. Pakiranje, tehtanje, prepakiranje, znova tehtanje, dokler nisem bil zadovoljen. S kombijem do letališča v Trevisu, nato polet na Ibizo. Predaja prtljage je popolnoma avtomatska, tako, da pri teži ni popuščanja, moja torba je bila težka 14,8 kg! Polet na Ibizo v praktično praznem letalu, hiter prevoz v marino, kjer je bila ostala posadka že zbrana - skiper Hardy, njegova žena Ilka in Didi, ki je s skiperjem že dvakrat prejadral Atlantik...

Nedelja - pregled vremenske situacije in napovedi, ki obeta močan severnik sredi tedna. Odločitev je padla, da še pred tem dosežemo špansko obalo, torej zapuščamo Ibizo. Cilj je Almerimar, cca 240 milj, kar pomeni dvodnevno - in dvonočno - nonstop  jadranje. V našem primeru je to pomenilo motoriranje, kar je bilo vetra, je bil "direktugobec", kot bi rekel Janez. Straže so bile razdeljene, v paru po šest ur. Skiper z ženo od 15h do 21h in od 3h do 9h, midva z Didijem vmes. V prvih 24 urah smo jadrali vsega eno uro, si štiri ure pomagali z glavnim jadrom, ostalo pa motor... Veter med SW in SSW, 8 do 10 vozlov, praktično brez valov. Elektronika na ladji deluje zaenkrat brez napake, vsi instrumenti, od radarja do GPSa in elektronskih kart so pravilno povezani, to pa zagotavlja dober pregled nad dogajanjem. Ponoči praktično ni bilo nobenega prometa, proti jutru pa je bliže obali bilo že precej živahno. A od turistov so tu le še velike križarke.

Ibiza - pogled iz marine

Tri četrtine posadke...

Ponedeljek - tega nismo predvideli: okrog 11h dopoldan - kakih 15 milj pred Cartageno, se je Didi, ki je med motoriranjem stal za krmilom, nenadoma zgrudil in če ga ne bi zagrabil, bi verjetno pristal v morju. Obležal je nezavesten, a živ. Po prvem presenečenju je stekla akcija, Skiper na krmilu, Ilke pri Didiju, jaz pa MayDay na radiu. Kapitanija v Cartagini se je takoj oglasila, akcija je stekla, nasproti so nam poslali hitro ladjo civilne garde, ki je bila v pol ure pri nas. Didi je medtem sicer prišel k zavesti, a akcija je tekla dalje. Na nosilih so ga prestavili na ladjo (možje ta posel odlično obvladajo), jaz sem odšel z njim, skiper z ženo pa je popoldan priplul v Cartageno. V slabe pol ure smo bili s pacientom v Cartageni, na obali je že čakala reševalna ekipa, Didija so preložili v rešilca, mene pa v policijski avto in s sireno v bolnico. Lepa univerzitetna klinika, zgleda ko letališče... Didija so takoj prevzeli v obravnavo, jaz pa sem moral urediti formalnosti na recepciji. Ker tam ne znajo nobenega tujega jezika, jaz pa ne špansko, je bila zadeva dokaj komplicirana. Predvsem sem jim moral razložiti, da jaz nisem pacient, da je pacient že v obravnavi. Potem so si pomagali tako, da so po telefonu poklicali nekoga, ki govori angleško, jaz sem razložil za kaj gre, potem pa je dotični razložil človeku na recepciji in stvar je nekako stekla. Razložili so mi, da so obiski in informacije na urgenci točno ob določenih urah, šele proti večeru. Medtem je tudi jadrnica prispela v Cartageno, ob šestih popoldan smo se odpravili v bolnico, kjer pa še niso povedali nič določenega. Didijevo stanje je bilo normalno, vendar je bil še priključen na elektrode in infuzijo. Pravijo, da ga ne bojo izpustili, dokler ne ugotovijo vzroka za kolaps... Torej čakamo.

Zdaj lahko ugotovimo, da je pomoč na morju delovala optimalno, hitro in učinkovito. Čoln civilne garde je brzel s 30 vozli, imajo pa tudi takega, ki doseže 60 vozlov, a je trenutno na servisu. Posadka prijazna, profesionalna, ne improvizirajo, le tuj jezik jim je slaba točka...

Predgovor

Ne vem, kdaj me je želja po prečkanju  Atlantika resno zagrabila. Pred štirimi leti, ko so me povabili v posadko jadrnice My Gin's, sem vabilo odklonil. Želja, zgleda, še ni bila dovolj močna, nekoliko pa se je tudi že nakazovalo čezoceansko jadranje s kanadskim prijateljem Terryjem in njegovo Manco (Beneteau 44.7). Manca se je letos spomladi odpravila iz Turčije preko Sredozemskega morja proti Gibraltarju, v dobri veri in nameni, da se novembra pridruži organiziranemu jadranju preko Atlantika (ARC 2013). Kot se včasih zgodi z dobrimi nameni, se pač sfižijo. Manci, oziroma njenemu skiperju, je zmanjkalo denarja, da bi barko do konca opremil tako, kot zahtevajo strogi varnostni predpisi ARC. Manca se je zdaj ustavila v Španiji, kjer bo prezimila. Njeno spletno stran www.sailingmanca.com pa še vzdržujem.

V začetku septembra, ko je projekt z Manco dokončno splaval po vodi, je prišlo vabilo iz Nemčije. Skiper Hardy je popolnjeval posadko za svojo jadrnico (Ratz-Fatz, Bavaria 46) na potovanju iz Biograda preko Sicilije, Balearov in Kanarov do Karibov. Zimo namerava  preživeti na in okoli Karibov ter se spomladi po severni atlantski ruti vrniti v severno Nemčijo. Brez večjega omahovanja sem se odločil, da se mu pridružim na etapi od Ibize do Lanzarota, nato pa še do Karibov – vozovnico za povratek s Karibov pa sem ugodno kupil že maja.

Hardy je že dvakrat prečkal Atlantik in pravi, da se ga da prepluti tudi brez ARCa in njegovih visokih prijavnin in pristojbin. Verjamem (in upam), da ima prav.

Jutri torej odpotujem, najprej z GoOpti do Benetk, nato pa z letalom na Ibizo. Od tam naprej je pa precej neznank. Posadka bo nemško-avstrijska (izvzemši mene); do Kanarskih otokov bomo štirje, na Atlantiku pa nas bo šest.

Neznank je torej precej, izzivi pa so veliki. Kolikor bo dopuščal čas, predvsem pa internetne povezave, bom na teh straneh zapisoval svoje vtise in opisoval našo avanturo. Zanimivo bo!